Kakor smo obljubili ob zapisu prejšnji ponedeljek, bomo občasno v člankih skušali obuditi nekaj spominov na minule čase in jih tudi dokumentirati. Na naš poziv, da bi še kdo od bralcev prispeval kaj iz svojega arhiva ter si ob tem prislužil brezplačno vstopnico, sicer ni bilo nobenega odziva, vseeno pa imamo na razpolago še nekaj gradiva, ki ga bomo postopoma objavljali.
Tokrat v branje posredujemo zapis, ki ga je v prilogi tedanjega ŽELEZAR-ja, poimenovani preprosto JESENICE, po osvojitvi naslova jugoslovanskih državnih prvakov v sezoni 1986 – 1987, objavil Roman SMOLEJ, tedanji trener prvega moštva.
OPOMBA: gre za dobesedni prepis članka.
———-
Čudovit sprejem, ki so nam ga pripravili ljubitelji hokeja ob vrnitvi iz Beograda, prejete čestitke z vseh koncev Slovenije, odziv predstavnikov družbenopolitičnih skupnosti in organizacij, zlasti pa pokrovitelja Železarne Jesenice daje pravo sliko, kaj pomeni hokej pri nas.
Novinar revije Sprint, ki se je v Zagrebu priključil našemu moštvu ob vrnitvi iz Beograda, je poleg ostalega spraševal igralce in vodstvo, kakšen sprejem bomo doživeli na Jesenicah kot ponovni državni prvaki. Odgovori so ga presenetili, saj je večinoma pričakovala zadovoljne obraze tistih ne preštevilnih članov uprave, ki so delali vse leto ne glede na trenutne uspehe našega moštva. Veličasten sprejem je presenetil vse, daje pa nekaj izhodišč za krajšo in nepopolno analizo pretekle sezone.
Konec dober – vse dobro je pregovor, ob katerem se velja v našem primeru zamisliti. Čas evforije je minil, sezona je končana in vse sile je potrebno usmeriti v nadaljnje delo. Ob koncu triletne trenerske kariere menim, da je potrebno razčistiti nekaj dilem, ki so specifične za naše okolje in jih v ostalih hokejskih središčih ne poznajo.
Jesenice so sorazmerno majhen kraj, v katerem se ljudje med seboj poznajo, informacije krožijo hitro, vpliv sredstev javnega obveščanja je velik. Osem mesecev na leto, kolikor traja “ledena” sezona, je hokej in dogajanja okrog njega praktično edina postranska stvar, ki ljudi odmakne od vsakdanjih življenjskih tegob. Dve tekmi na teden v času tekmovalne sezone omogočata večini obiskovalcev (lastnikov permanentnih vstopnic) ceneno obliko pasivne športne rekreacije, nekaterim posameznikom, ki jih je na žalost vedno več, pa možnost nekulturnega sproščanja. Na pomembnih tekmah, ko je obisk tekem zaradi množice navijačev izven Jesenic, se tega ne opazi, do izraza pa pridejo ob drugorazrednih tekmah. Nekomu, ki je plačal vstopnico, ne moremo oporekati pravice do izražanja mnenja, navijanja pa tudi sproščanja. Po drugi strani pa tudi ne moremo sprejeti žaljenja, zmerjanja s pijanci, lenuhi, brezvezniki in podobnimi vzpodbudami ter hkrati pričakovati od igralcev, da jih bo to maksimalno motiviralo na tekmah, ko gre zares. Že več let na primer ne vemo, kako igrati proti Kranjski gori. Če damo preveč golov, nam očitajo, da se nad mladimi izživljamo, če igramo trdo – otroke pretepamo. Če je rezultat tesen – saj ni nobene razlike, pojdite na šihte. Naslednja tekma je proti Olimpiji ali Partizanu. Naenkrat smo vsi kot eno: postanemo železarji, branilci na okopih proti zeleni nevarnost in v zadnjih letih vedno bolj simbol lipovega lista.
Športna javnost na Jesenicah hokej pozna. Vse priznanje obiskovalcem za vzgojno vedenje na tekmah, tudi v primeru, ko izgubljamo tekme, ne glede na provokacije igralcev in nasprotnih navijačev. Delali bi krivico večini ljubiteljev hokeja, če bi jih enačili z nekaj nemirnimi posamezniki, dejstvo pa je, da domače igrišče že nekaj let ne pomeni več kake posebne prednosti za naše moštvo. Rezultati kažejo na to, da lažje zmagujemo na tujem in da so zaradi tega prikrajšani domači gledalci za zadovoljstvo ob zmagah. V zadnjih dveh letih nismo izgubili niti ene pomembne tekme zaradi neborbenosti, slabe fizične pripravljenosti, pomanjkanja moči ali celo nešportnega življenja. Porazi so bili posledica napak, lahko tudi vprašljive taktike, skoraj v vseh primerih pa tudi pomanjkanje športne sreče. Forma moštva kot celote je bila posrečeno načrtovana, vprašanje pa je, kaj smo kot ekipa in kot posamezniki sposobni narediti in kakšne so zahteve, ki so pred nas postavljene.
Predpostavka, da moramo zato, ker smo pač Jeseničani, z levo roko opraviti z vsemi nasprotniki; ob pričakovanih zmagah prikazati še vrhunsko igro vseh 60 minut – samo če hočemo, je hudo zgrešena. Moč naših nasprotnikov je znana, ob domačih okrepitvah in nakupom kakovostnih tujcev se je kakovostni vrh jugoslovanskega hokeja razširil. Vsekakor zmaga je uspeh, ne glede, kje je dosežena. Zelo hitro smo pozabili, da je startalo moštvo Jesenic v letošnje državno prvenstvo močno okrnjeno (P. Klemenc, I Ščap, Kopitar, M. Horvat, Pajića), da se je dvakrat težko poškodoval M. Smolej, pa smo kljub temu uspešno zaključili sezono.
Zato mi je nerazumljiva trditev avtorja zadnjega članka v Železarju, da je moštvo sposobno še dosti več. Skozi celo sezono sem bil kot trener deležen strokovnih nasvetov, kako moramo igrati, kaj nam manjka, kako delajo drugje, kaj je izjavil Kavec, Seme itd. Pred dvema letoma je bila sredi sezone “boom” Crvena zvezda s svojo organizacijo in kvaliteto dela, lansko leto Partizan s pametno igro; letos Olimpija z moštvom bodočnosti, zgrajenem na trdem delu, (Semetovem), katerega rezultat se je pokazal letos v hitrosti, moči, enostavni igri. Konec sezone pa ugotovitev, da so se strokovnjaki pač zmotili. Z malce zlobe: ob vrnitvi iz Beograda je kapetan Jesenic Hafner v šali predlagal, da z avtobusom naredimo ovinek do hale Tivoli in Olimpiji podarimo še en par uteži.
Nasprotnikov ne podcenjujem, precenjuje pa se zmožnosti letošnje ekipe Jesenic. Igralci so dali od sebe maksimum svojih sposobnosti v odločilnem delu prvenstva. To je bil rezultat dobrega dela cele sezone, dobrih medsebojnih odnosov, discipline in tudi malo sreče. Ne v tekmovalnem smislu, pač pa, da ni prišlo do konca še do kakšne hujše poškodbe, kajti zamenjav ni bilo več.
Napotke, kako bi morali igrati, pa zna dajati vsakdo. Hitro drsati, točno podajati, igrati na telo in seveda zabijati gole so zahteve, veljavne po vsem svetu, pa vendar se ve, kdo je danes na vrhu svetovnega hokeja. Po enaki logiki ne bi bilo težko trenirati košarkarjev Cibone (skok, blokade, podaje, trojke).
Vsako tekmo, ne glede na to, ali jo je poročevalec videl ali ne, potem analizira z dobršno mero svojih opažanj in komentarjev. Glasilo Železar in LRP Triglav sta na Jesenicah upoštevanja vredna javna medija, zato so se te vrste mnenj uveljavile pri velikem delu publike in s tem se je ustvaril pritisk na strokovno delo. Od tega pa do nezaupanja igralcev do trenerja je majhen korak, zlasti če ne gre vse kot pričakujejo. Priznanje gre upravi HK Jesenice, ki ni nasedla kavarniškim govoricam in je vseskozi dajala popolno podporo pa tudi proste roke pri izvajanju začrtanega načina dela.
S prispevkom želim opozoriti na nekaj specifičnosti jeseniškega okolja, na probleme, ki jih javnost premalo pozna ali pa jim ne daje prave teže, zlasti pa zato, ker želim svojemu nasledniku olajšati delo v novi sezoni. Saj gremo s skupnimi močmi po novo, triindvajseto zvezdico, ali ne?
———-
Zanimivo je ob prebiranju takega zapisa opazovati, kaj vse se je spremenilo v vseh teh letih … pa tudi, katere stvari so ostale podobne, če že ne enake, kot pred 37 leti.
Kaj od vsega skupaj opazite in odnesete bralci?
Avtor: Marko LUKAN
Tekst v poševnem je pretipkan iz v uvodu imenovanega časopisa, fotografije so od prav tam. Gradivo je prispeval Jože REMAR, tehnični vodja trenutnega moštva.
