Ob drugi uri popoldne je nekoč na Jesenicah zazvenel značilen zvok sirene. Konec šihta v železarni. Množica delavcev se je vila po ulicah, a mnogi niso šli naravnost domov. Njihova pot je vodila proti Podmežakli. Tam so slekli delovne obleke, si nadeli rdeče šale in postali del tistega, kar je delalo Jesenice posebne – postali so del hokejske zgodbe.
Pet tisoč ljudi v dvorani. Včasih tudi več. Vsak Jeseničan je poznal koga od igralcev – bil je njegov sosed, sodelavec, sorodnik. Ko so železarji zmagovali na ledu, je zmagovalo celotno mesto. Ko so izgubljali, je mesto trpelo z njimi. Hokej ni bil samo šport. Bil je način življenja.
Danes dvorana Podmežakla sameva ob tekmah nedavnih državnih in prvakov Alpske hokejske lige. Rdeči dresi še vedno drsijo po ledu, še vedno se borijo, še vedno zmagujejo – a nekaj manjka. Manjkajo družine, ki so nekoč skupaj prihajale na tekme. Manjkajo dedki, ki so svojim vnukom pripovedovali zgodbe o velikih zmagah. Manjkajo tisti spontani pogovori o hokeju v vsaki jeseniški gostilni.
Mesto še vedno nosi hokej v svojem DNK. Šestintrideset naslovov državnega prvaka (triindvajset v jugoslovanskih časih in trinajst v samostojni Sloveniji) ni samo statistika. Je zgodba generacij. Je zgodba očetov, ki so svoje sinove prvič pripeljali na hokej. Je zgodba mater, ki so prale drese in šale. Je zgodba o tem, kako je šport lahko več kot samo igra.
Današnja ekipa nadaljuje to tradicijo. Na ledu se še vedno bije bitka za vsak plošček, za vsako zmago. Izkušeni veterani predajajo znanje mladim upom, medtem ko v vratih raste nova generacija čuvajev mreže. A potrebujejo vas. Potrebujejo tisto energijo, ki je nekoč prihajala s tribun. Potrebujejo tisti občutek, da za njimi stoji celotno mesto, da ne rečemo regija in – z izjemo kotline – tričetrt države.
Nostalgija je lepa, a ne sme biti samo spomin. Mora biti navdih. Navdih za vse tiste mlade fante v klubskih selekcijah, ki sanjajo, da bodo nekoč tudi oni del te velike zgodbe. Navdih za starše, da svojim otrokom pokažejo, kaj pomeni biti del nečesa večjega od njih samih. Navdih za mesto, da ponovno odkrije tisto, kar ga je nekoč delalo tako posebno.
Vsaka vstopnica za tekmo je več kot samo kos papirja. Je glasovanje za prihodnost. Je sporočilo mladim hokejistom, da njihove sanje nekaj pomenijo. Je način, kako povedati:
“Jeseniški hokej še vedno živi v naših srcih.”
Jeseniški hokej stoji na razpotju. Pred njim sta dve poti – ena vodi v popolno amaterizacijo in postopno ugašanje nekoč mogočnega ognja, druga pa v ponovno rojstvo tradicije. V mestu, ki je v zadnjih desetletjih izgubilo toliko – od živahnih lokalov do kulturnega utripa, od koncertov do družabnega življenja – je hokej ostal edina luč, ki še lahko ponovno prižge iskro v srcih ljudi. Je več kot le šport – je priložnost, da mesto znova zaživi, da mladi dobijo razlog za pripadnost, da se skupnost ponovno poveže.
Srečo imamo, da obstajajo srčni navijači, ki kljub vsem izzivom še vedno najdejo pot v Podmežaklo. Njihova zvestoba je dokaz, da jeseniški hokej še vedno živi. Razumljive so tudi frustracije tistih, ki si želijo več, boljše, drugače. Njihove ideje in predlogi so dragoceni, čeprav jih v trenutnih okoliščinah ni vedno mogoče uresničiti.
A prav ta strast, ta želja po spremembah, dokazuje, da ljudem še vedno ni vseeno.
Nekoč so rekli, da so Jesenice mesto železa in hokeja. Železo se še vedno tali v železarni. Hokej še vedno živi v Podmežakli. Potrebuje samo vas, da spet postane tisto, kar je nekoč bil – srce mesta. Pridite na tekmo. Bodite del zgodbe, ki se nadaljuje. Bodite del prebujanja jeseniškega hokeja. Z bolj polnimi tribunami bo lažje privabiti tudi kakega sponzorja.
Lahko pa seveda tudi debatiramo, kaj je bilo prej – kura, ali jajce. Prazna dvorana, ali pomanjkanje sredstev. Kakorkoli že – tudi v dneh, ko imajo (nekateri) hokejisti par dni počitka, jeseniški hokej ne spi. Mi gremo naprej. Greste z nami?
ENA EKIPA, ENO
Avtor: Marko LUKAN
Naslovka: NightCafe
