Popotovanje
Ekipa HDD SIJ Acroni Jesenic je danes sredi dneva po dobrih petih urah vožnje pripotovala v Ritten/Renon, kjer je popoldan že opravila prvi trening. Gre pravzaprav za manjšo gorsko planoto s skupnim imenom Ritten, na kateri po zadnjem popisu (leta 2018) živi slabih 8000 prebivalcev. V naših krajih bi bila najboljši približek tega Bohinj, ali pa morda Pokljuka – gre za področje in ne za en sam kraj. Planota Ritten se razprostira na nadmorski višini med 1100 in 1400 metrov. Hokejske tekme se sicer igrajo v dvorani v Klobensteinu/Collalbu, največjem kraju na planoti, v katerem v osnovi biva okrog 2200 prebivalcev. Večinoma je moč tamkaj sicer v vsakem obdobju leta videti precej ljudi, saj gre za kraj, ki zelo dobro razvija in trži svoje naravne danosti, pa je poln 12 mesecev na leto. O samem klubu in področju smo pisali že poleti in če je komu mar, si lahko osveži spomin na naš tedanji zapis tule: KLIK.
Danes pa bi radi naredili eno tako malo reportažico, en tak opis road-tripa. Kakor že rečeno, se bo drugi krog Kontinentalnega pokala odvil v prihodnjih dneh v Rittnu. Če bi človek želel – takole čez prst – tak kraj prevesti v jeseniškemu navijaču bližji opis, bi brez dvoma moral reči: Rovte. Pa ne Rovte v kakem slabšalnem, ali pa posmehljivem smislu, kakor je to pogosto primer v naših krajih, pač pa izključno zaradi lokacije in nadmorske višine področja. Do Rittna se je namreč moč pripeljati po strmi ovinkasti cesti iz Bolzana, ki bi kaj lahko koga spomnila na cesto na Vršič … le da na Vršiču do kamor človeku seže oko ni vinogradov, ki jih tu in tam popestri kak sadovnjak, prereže pa vzpenjača.
Sicer pa je dobro povedal oni bivši hokejist, v igralskih časih ne prav priljubljen na Jesenicah, zdaj pa pomočnik trenerja prav tod … v ligi alpskih vasic.
Nastanitev
Organizatorji so odpravo z Jesenic namestili v dva hotela, oddaljena nekaj deset metrov, od česar je bil en ob prihodu poln turistov, pa so hokejiste namestili v bližnje apartmaje v sklopu hotela, nekaj preostalih pa nas/jih je nameščenih v družinskem hotelu, kakršnih je ta planota polna. Tod se sicer človek iz naših krajev hitro počuti domače, saj ga marsikateri uslužbenec nagovori z: “Dobar dan …” Do dvorane povprečno počasen špancirajoči porabi manj od deset minut, organizatorji pa so za hokejiste sicer namenili kombije, ki jim rečejo po moderno: shuttle prevoz.
Kakor je povprečno izobraženemu spremljevalcu hokeja najbrž že jasno, leži planota Ritten na Južnem Tirolskem. Gre za področje, ki je po prvi svetovni vojni – kot nagrada za prestop na stran zmagovalnih sil – pripadlo Italiji. Pogovorni jezik je večinoma nemški. Če je v naši državi na dvojezičnih področjih ob mejah z Italijo in Madžarsko na krajevnih (in ostalih) tablah vedno zapisana najprej slovenska oblika imena, nato pa italijanska/madžarska, si tod domačini ne belijo glav kaj dosti s tem, da so del Italije; krajevna imena so najprej v nemškem jeziku, nato pa italijanskem, ponekod tudi še ladinskem. Tudi v sami hokejski dvorani so table prejkone nemške, dvojezičnosti spodaj podpisani nisem opazil prav dosti.
Kot iz škatlice
Celotno področje je urejeno kot iz škatlice. Trte v vinogradih rastejo v ravnih vrstah, kakor bi jih nek načrtovalec-velikan z ravnilom risal na strma pobočja, še najbolj pa osupne pogled na kako bogato vilo, za katero človek ni čisto gotov, kako so jo postavili v tako strmem pobočju in po katerih fizikalnih zakonih tam sploh lahko stoji. Tudi za trte se zdi, da morajo obiralci ob trgatvi mestoma biti privezani, da grozdje lahko poberejo, sicer bi se kaj hitro lahko po koščkih razleteni znašli spodaj v Bolzanu ter hkrati na straneh črne kronike.
Vse tole zgoraj pa ima en svoj namen: pokazati, da kjer je volja, se vedno najde tudi pot. Pri tem ne mislimo izključno na pridelavo vina – mimogrede: ali kdo od bralcev pozna kako južno-tirolsko vino? – pač pa predvsem na hokejski klub, njegovo financiranje ter pripravljenost domačinov, da ponosu svojega kraja pomagajo po najboljših močeh.
V mestecu z 2200 prebivalci …
Hokejska dvorana, kjer bo potekal drugi krog Celinskega pokala, se imenuje preprosto Arena Ritten. Zgrajena je bila leta 2004 in sprejme 2000 obiskovalcev. Ne gre pa le za hokejsko areno; ob njej je moderno krožno drsališče (dolžina kroga: 400 metrov, delček lahko vidite na naslovni fotografiji), za katerega domačini trdijo, da je najhitrejše zunanje drsališče za hitro drsanje na svetu. Zaradi odličnega ledu in lege na visoki nadmorski višini je kot nalašč za treninge, tekme in t.i. kampe. Omenjena ledena površina je doslej gostila številne tekme svetovnega pokala v hitrostnem drsanju in leta 2007 tudi evropsko prvenstvo v hitrostnem drsanju. V športnem parku so nogometna igrišča, košarkarsko igrišče, v sklopu športnih objektov je tudi telovadnica, lokal s teraso, prodajalna navijaških artiklov, dve konferenčni dvorani in … kdo ve, kaj še vse. V razgovoru z domačini smo izvedeli, da je krožna proga za hitrostno drsanje (le-ta v tem trenutku še ni zaledenela, umetno hlajenje naj bi “zalaufali” v prihodnjih štirinajstih dneh) praktično ves čas razprodana. Med prvimi bodo letos na priprave prišli hitrostni drsalci iz nizozemske reprezentance, ki velja za eno najmočnejših v panogi na svetu. Ponovimo: vse to v kraju s približno 2200 prebivalci v nekih južnotirolskih “Rovtah” …
Kar posebej preseneča je, da so na vsakem koraku v športnem parku vidni panoji s sponzorji. Takole čez prst bi človek rekel, da je samo v hokejski dvorani vidnih med 100 in 200 večjih sponzorjev. Njihove reklamne table so nad nogometnimi garderobami, ki so – zanimivo! – pod nogometnim igriščem. Panoji s sponzorji so nad blagajno z vstopnicami. Reklamne table so povsod po dvorani, po stenah, prehodih, nadstropjih in – ne boste verjeli – ker je prostora v mali dvorani premalo: dobesedno visijo s stropa. Bralci se lahko za trenutek sami prelevite v matematike in omenjeno število panojev/sponzorjev zmnožite s – kaj pa vemo: morda 2000 doniranimi evri? – pa vam bo hitro jasno, da planota z množico družinskih hotelov, gostiln, lesno-predelovalnih obratov, smučišč, zavarovalnic, bank in kod ve česa še vse, zares goreče podpira ponos svojega kraja. Pri tem pa vam garantiramo, da sponzorji s tablami takih proporcev prav gotovo ne donirajo le po 2000 evrov …
Še nekaj bi vsaj na pol pozornemu obiskovalcu iz naših krajev hitro padlo v oči: stene tribun v dvorani so prekrite s panoji, na katerih so fotografije minulih dogajanj v dvorani, mlajših hokejskih ekip, turnirjev, zahvale sponzorjem in podobno … na nobenem od teh panojev pa ni nobene krace. Nihče jih ni počečkal, nihče nanje ni pljunil, nikjer ni sledov vandalizma. Na celotnem območju športnega parka je tudi prepovedano kaditi.
Nashi igraltzi v fonetitschnih zapisih
Pa še ena simpatična podrobnost: spodaj podpisanega so domači organizatorji dan pred tekmo naprosili, da sem jim povedal, kako se izgovorijo imena naših igralcev. V večinoma nemško govornem področju jim gredo slovanska imena bolj težko z jezika, pa so si vzeli dan časa, da zadeve natrenirajo, kar je prav gotovo pohvale vredno. Spiker, ki ima svoje kraljestvo v manjšem prostoru v vogalu dvorane zgoraj, si je imena zapisal fonetično, pa je recimo kak Bohinc zdaj v njegovih zapiskih Martin Bohintz, Jakob se piše Petschnigg, kapetan pa je postal Taddei Tschimshar. Kako bo simpatičnemu možakarju, ki je razložil, da deloma razume in govori hrvaško (!) šlo na tekmah, bomo pa videli.
Flek na talarju
Ekipa se bo torej do jutrišnje tekme (ob 16. uri proti proti KHL Sisak) aklimatizirala na gorski zrak, opravila še jutranje razdrsavanje, izredno prijazni in ustrežljivi domači organizatorji bodo menda namesto fleka na talarju jutri postregli (količinsko) športnikov dostojno kosilo, mi pa vas bomo – ojačani – razveselili s podrobnostmi s prve tekme drugega kroga Kontinentalnega pokala.
Se beremo, ker … saj veste:
ENA EKIPA – ENO
Tekst in foto: Marko LUKAN
