Letošnje leto je nekaj posebnega! 15. aprila smo v klubu praznovali prvo desetletje od prve osvojene zvezdice kot HDD SIJ Acroni Jesenice. Ponosni smo, da nas spremlajajo takšne obletnice in da skupaj z vami lahko praznujemo ta dosežek, ki se je s posebnimi črkami zapisal v zgodovino jeseniškega hokeja. Amaterji, slabša ekipa proti favorizirani Olimpiji, je leta 2015 večne rivale spravila na kolena in dvignila »kanto« pred polno tribuno dvorane Podmežakla.
Spomine, na to sezono pa je z nami obudil najboljši strelec sezone 2014/2015, napadalec Sašo Rajsar. Kaj nam je zaupal in kakšni spomini ga vežejo na to leto, pa si lahko preberete v nadaljevanju.
1. Leto 2015 je bilo za Jesenice posebno – kako si ti osebno doživljal tisto sezono, ki je pomenila nov začetek kluba?
Ja sedaj, ko pogledam nazaj je bilo res posebno. Prva zvezdica za klub, ki je bil sezono prej še Team Jesenice. Po zaslugi igralcov ter nekaterih veteranov, ki so se vrnili na led, je klub obstal. Če me spomin ne vara, smo zelo pozno začeli sestavljati ekipo tisto sezono in nihče ni vedel kaj nas čaka in kako se bodo stvari odvijale. Če smo iskreni, to niso bili najbolj rožnati časi za klub.
2. Takrat ste nastopali kot amaterska ekipa, mnogi so vas odpisali – od kod je prišla tista neverjetna energija in povezanost v slačilnici?
Ja bili smo amaterji. Večina igralcov, je dopoldan hodila v službo ali šolo, popoldan pa na treninge in tekme. Mogoče je bila to tudi prednost, saj nismo bili obremenjeni samo s hokejom. Na treninge in tekme smo prišli bolj iz ljubezni do kluba in hokeja in smo si to vzeli za veselje in druženje. Verjetno je bil to razlog, da nas je večina odpisala že pred začetkom sezone. Spomnem se tudi, da so govorili, da ne moreš hoditi v službo dopoldan, popoldan pa igrati hokej. Mogoče nas je tudi to malo podžgalo. Bili smo super ekipa in imeli smo dobro mešanico mladih nadobudnih in starejših izkušenih.
3. Bil si najboljši strelec ekipe – si že med sezono čutil, da lahko posežete po nečem večjem?
Ja tudi ekipa ter moj napad imajo veliko zaslugo za to, da sem bil najbolši strelec. Imeli smo kar veliko minutažo na ledu, res pa je, da nam je z Manfredo, Remarjem, Ermanom in Tošičem šlo vse kot po maslu. Nevem, če je kdo pred sezono razmišljal o prvaku. Smo se pa nekaj krat srečali z Olimpijo v tej sezoni in vedno smo bili blizu. Mogoče smo takrat začutili, da se da igrati proti njim in bo v finalu vse mogoče, če bomo šli na vse ali nič.
4. Finale proti Olimpiji, večni derbi, polna Podmežakla – kako se spominjaš tiste odločilne tekme?
Zadnje tekme se niti ne spomnem prav veliko, spomnim se samo, da ko smo prišli na ogrevanju na led, da so bile tribune polne navijačev, mi pa smo bili oddaljeni eno zmago od pokala. Mislim, da vsi ki smo bili tisti večer v Podmežakli, smo imeli isto željo – dvigniti pokal doma pred polno dvorano, ki nam je sigurno dala dodaten veter v hrbet.
5. Kaj ti pomeni, da si bil del ekipe, ki je osvojila prvi naslov državnega prvaka za HDD SIJ Acroni Jesenice?
Definitvno je to čast, da sem biti del ravno te ekipe, ki je osvojila prvi naslov za HDD SIJ Acroni Jesenice. Dodateno piko na i k temu ponosu, pa doda še dejstvo, da so nas že pred začetkom vsi odpisali. Igrali smo slabšo ligo od Olimpije in ne malokrat dobivali posmehljive komentarje.
6. Kako si doživel vzdušje v dvorani? So bili navijači tista dodatna moč, ki vas je ponesla do konca?
Sigurno so nam dali dodatno moč, tudi če se nisi počutil najboljše pred tekmo, ko si prišel na led in slišal publiko kako navija, si pozabil na vse probleme in se boril za vsak pak. Veliko lažje je igrati pred svojo glasno publiko, kot pred praznimi tribunami, verjetno je lažje tudi če so proti tebi samo, da v dvorani ni tišina.
7. Kateri trenutek iz tiste sezone ti je najbolj ostal v spominu – gol, podaja, slavje, karkoli?
Najbolj se spomnem dogodka, ko smo prišli v Ljubljano na prvo finalno tekmo. Na ogrevanju se nam je poškodoval prvi vratar in v gol je vstopil drugi vratar. Ko smo nadaljevali z ogrevanjem je večina pakov končala v golu, še takrat ko smo ga poskušali namerno zadeti, da mu dvignemo samozavest, je pak nekako končal v mreži. NA polovici ogrevanja sva se z Mafredo spogledala in oba samo odkimala z glavo. Nismo verjeli, da nam bodo zvezde tisti dan naklonejene. Ampak, ta tekma je bila dokaz, da borba in timski duh pripelje daleč. To tekmo smo že prvo menjavo zadeli za 1:0, naš vratar je branil neverjetno.
8. Se ti je takrat že med sezono zdelo, da pišete zgodovino? Ali je to prišlo šele kasneje, ko je bilo vse že osvojeno?
Niti sanjalo se mi ni, potihem smo vsi želeli postati prvaki ampak noben ni razmišljal, da pišemo zgodovino. Šele naslednje jutro po finalu smo se nekako začeli zavedati kaj smo naredili.
9. Kako se je počutila ekipa ob osvojenem naslovu? Je bilo čutiti, da ste resnično nekaj zgradili iz nič?
Verjetno smo bili vsi predvsem utrujeni od službe ter teškega finala. Ampak nas to ni ustavilo, da smo proslavili prvo zvezdico tako kot se spodobi, bilo je še toliko slajše, ko so že pred finalom novinarji pisali, da je Olimpija velik favorit mi pa smo tam samo, da imajo oni s kom igrati.
10. Če bi lahko primerjal ekipo iz 2015 z letošnjo – vidiš kakšne podobnosti v karakterju in borbenosti?
Teško primerjam ekipi, ker veliko fantov predvsem mlajših, ki sedaj igrajo ne poznam z ledu, vidim jih zgolj iz tribune ali po televiziji. Je pa podobna zgodba kot pred 10. leti, Olimpija je kot se govori velik favorit igrajo boljšo ligo. Izpadli so zelo zgodaj, Jesenice pa prišle v finale svoje lige. Tako da je vse isto kot pred desetimi leti. Favorit na papirju mora tudi na ledu pokazati, da je boljši.
11. Kaj ti osebno pomeni rdeči dres Jesenic in ta prvi naslov v zgodovini kluba?
Rdeči dres je del mene to je moj klub. Lahko bi rekel, da je to moj dres. Sicer sem prve korake začel v Kranju ampak sem kmalu prestopil na Jesenice in vsi moji spomini so v rdečem dresu. Tako da začetek ter konec je bil v rdečem dresu. Vmes sem igral še za druge klube, za vsakega sem se boril najboljse kar se je dalo tudi, če sem igral proti “svojim” Jesenicam. Ampak spodaj sem bil vedno “ta r’deč”.Če bi lahko primerjal ekipo iz 2015 z letošnjo – vidiš kakšne podobnosti v karakterju in borbenosti?
Pred nami je še zadnja tekma sezone in poglavje bomo zaključili ravno z večnim rivalom. Da spomini ne obvisijo le v besedah, pa se nam bo na torkovi tekmi pridružila ekipa iz sezone 2014/2015, ki je v Podmežaklo prinesla prvo zvezdico v novi zgodovini kluba!
Naj vas v torek ne premagajo izgovori in pridite v Podmežaklo, da skupaj proslavimo 10. obletnico prve zvezdice in hkrati spodbudimo Železarje, da poletiju na krilih navijačev v boj za novo zvezdico.
ENA EKIPA, ENO SRCE!
