Ko se ob zimskih večerih prižgejo luči v hokejskih dvoranah evropskih jeklarskih mest, se nadaljuje tradicija, stara več desetletij. Hokej ni le igra – je zgodba o delavcih, ki so čez dan oblikovali jeklo, zvečer pa navijali za svoje moštvo. Je zgodba o mestih, kjer sta zvok sirene iz železarne in bučanje navijačev ustvarjala skupno melodijo življenja.
Na Jesenicah, v mestu, kjer se jeklo in hokej prepletata že skorajda 80 let, pravijo, da se hokejist rodi s palico v roki in železom v krvi. “Pri nas je bilo vedno tako – oče je delal v fabrki, sin pa igral hokej,” pripoveduje Janez Mlinar, dolgoletni navijač. “Ko je pozimi brizgal plamen iz martinove peči, smo vedeli, da morajo biti tudi naši fantje na ledu videti tako – žareti morajo, nikoli se ne smejo predati.”
Od tovarne do dvorane
V jeklarskih mestih po Evropi sta železarna in hokejski klub tradicionalno živela v simbiozi. Železarne niso bile le sponzorji – bile so življenjska sila klubov. Na Jesenicah je Železarna desetletja zagotavljala vse: od financiranja do infrastrukture, od služb za igralce do stanovanj. Podobno je bilo v češki Ostravi, kjer je Vítkovice Steel več kot pol stoletja skrbel za svoj klub, ali v slovaških Košicah, kjer je VSŽ (danes U.S. Steel) omogočal razvoj hokeja.
Delavska mesta, hokejska srca
V Ostravi navijači pravijo, da je njihova ljubezen do kluba trda kot jeklo. “Za nas ni pomembno, ali zmagamo ali izgubimo. Pomembno je, da se borimo do konca, kot se za jeklarje spodobi,” pravi vodja navijaške skupine Martin Kovář. Ob nedeljskih tekmah se še danes zberejo nekdanji jeklarji, njihovi sinovi in vnuki, zdaj že tudi pravnuki – štiri generacije, povezane z jeklom in hokejem.
V slovaških Košicah je hokej več kot šport – je del mestne identitete. “Jeklar ostane jeklar, pa naj ima na delovni obleki napisano VSŽ ali U.S. Steel,” pravi dolgoletni navijač Peter Novák. “Mi smo še vedno isti – trdi delavci na tribunah, ki podpiramo trde delavce na ledu.”
Ko pride kriza: preizkus zvestobe
Jeklarska industrija je doživela več velikih kriz – naftno krizo v 70-ih, padec komunizma v 90-ih, finančno krizo 2008. “Ko je bilo v železarni najhuje, smo na Jesenicah še bolj strnili vrste,” pripoveduje Tone Koselj. “Če ni bilo denarja za drage igralce, za zveneče tuje okrepitve, smo pač navijali za domače fante. Važno je bilo, da klub preživi.”
V Ostravi so v 90-ih letih, ko je jeklarska industrija doživljala prestrukturiranje, navijači sami organizirali različne akcije za podporo klubu. “Zbirali smo star papir, delali veselice, vse za naš klub,” se spominja Pavel Novotný. “Danes mladi težko verjamejo, da smo takrat dobesedno reševali klub.”
Nova generacija: med tradicijo in modernostjo
“Ati pravi, da je bilo včasih drugače,” pripoveduje 17-letni Anže z Jesenic. “Ampak tudi mi čutimo to povezanost. Ko oblečem navijaški dres, vem, da predstavljam mesto jeklarjev. To ni kar tako.” Mladi morda ne bodo vsi delali v železarni kot njihovi starši, a tradicija ostaja.
V švedskem Luleå-i hokej ni le zabava – je način življenja. “Naši očetje so delali v SSAB (Swedish Steel AB je eden vodilnih svetovnih proizvajalcev visoko trdnostnih jekel in še danes pomembno prispeva h gospodarstvu mesta Luleå), mi delamo v SSAB, in vsi skupaj navijamo za naš klub,” pripoveduje Anders Lindström. “Ko pridete v našo dvorano, ne vidite le hokeja. Vidite skupnost ljudi, ki ve, kaj pomeni trdo delo.”
Različne kulture, skupna strast
Posebno poglavje v zgodbi jeklarskih mest predstavlja integracija priseljencev. Na Jesenice so v 60-ih in 70-ih letih prihajali delavci iz vseh delov Jugoslavije. “Sprva sem mislil, da je hokej čuden šport,” se spominja Muhamed Kendić, ki je na Jesenice prišel iz Bosne. “Potem me je sodelavec prvič peljal na tekmo. Vzdušje me je popolnoma prevzelo. Še danes, po štiridesetih letih, pogosto pridem na tekmo.”
V nemškem Krefeldu so turški priseljenci, ki so prišli delat v jeklarno, razvili posebno navijaško skupino. “Naši očetje niso poznali hokeja,” pravi Mehmet Yilmaz. “Mi smo ga vzeli za svojega. Ko navijamo, smo vsi enaki – Nemci, Turki, vsi smo Krefeld.”
Tradicija se nadaljuje
Sheffield Steelers v Angliji morda nimajo več jeklarne v mestu, a tradicija ostaja. “Moj dedek je bil jeklar, oče je bil jeklar, jaz sem računalničar,” se nasmehne Tom Harrison. “Ampak ko zapojemo ‘Steel City Warriors’, vsi vemo, od kod prihajamo.”
V poljskih Katowicah so tribune polne rudarjev in jeklarjev. “Pri nas se ne praznuje samo golov,” razlaga Wojciech Kowalski. “Praznujemo skupnost. Ko skandiramo ime našega kluba, skandiramo ime našega mesta, naše zgodovine.”
Čez lužo: jeklena srca Severne Amerike
Medtem ko v Evropi jeklo in hokej še danes pogosto živita v tesni povezavi, je zgodba v Severni Ameriki nekoliko drugačna, a nič manj zanimiva. “Jekleni pas” (“Steel Belt”), ki se kasneje zaradi propada industrije preimenoval v “Rjasti pas” (“Rust Belt”), je dal številne velike hokejske zgodbe.
Pittsburgh Penguins so morda najslavnejši primer. Mesto, nekoč znano kot “Steel City” in dom giganta U.S. Steel, je doživelo dramatično preobrazbo. “Ko so se zaprle jeklarne, smo mislili, da bo mesto umrlo,” pripoveduje Bob Miller, nekdanji delavec v jeklarni. “Ampak hokej nam je dal novo upanje.” Ironično je klub največje uspehe – z Mariom Lemieuxom in kasneje Sidneyjem Crosbyjem – dosegel ravno po zatonu jeklarske industrije.
Hamilton v Ontariu ima posebno mesto v tej zgodbi. Mesto, kjer je podjetje Stelco nekoč zaposlovalo več kot 14.000 ljudi, je bilo desetletja znano po svoji jeklarski industriji in hokejski tradiciji. Hamilton Tigers so bili eden prvih NHL klubov. Danes, stoletje kasneje, mesto še vedno sanja o vrnitvi v ligo NHL. “Včasih so fantje šli naravnost iz jeklarne na tekmo,” se spominja Jim Thompson, upokojeni jeklar. “NHL časov se sicer ne spominjam, a vem, da smo bili mesto delavcev in hokej je bil naš šport.”
V mestu Sault Ste. Marie, domu Algoma Steel, hokejski klub Greyhounds že desetletja vzgaja mlade talente. “Tu se še vedno čuti ta povezava med jeklarno in hokejem,” pravi tamkajšnji mladinski trener Mike Harris. “Naši igralci vedo, da predstavljajo mesto delavcev. To jim daje posebno motivacijo.”
Čeprav so številne jeklarne zaprle svoja vrata, hokejska tradicija v teh mestih živi naprej. “Morda ne izdelujemo več toliko jekla kot nekoč,” pravi Tom Wilson iz Pittsburgha, “ampak tista jeklarska mentaliteta – trdo delo, vztrajnost, ponos – ta še vedno živi v naših hokejskih klubih.”
To je morda največja razlika med evropsko in severnoameriško zgodbo – medtem ko v Evropi mnogi klubi še vedno ohranjajo neposredno povezavo z jeklarsko industrijo, so v Severni Ameriki postali nosilci industrijske dediščine svojih mest. Ne gre več za neposredno financiranje ali podporo, ampak za ohranjanje duha in tradicije nekdanjih jeklarskih skupnosti.
Nazaj h koreninam
In ko se vrnemo na Jesenice, vidimo, zakaj so ravno one najboljši primer te posebne povezave. Tu se še danes, kljub vsem težavam in spremembam, ohranja tista pristna vez med železarno in hokejem. “Včasih so rekli, da ima jeseniški hokejist namesto srca kos jekla,” pravi Viktor Kramar, nekdanji delavec železarne in strasten navijač. “Danes vem, da to ni res. Ima srce – veliko kot plavž in vroče kot tekoče železo.”
Ko ob večerih zadoni himna železarjev v prenovljeni dvorani Podmežakla, se za trenutek zdi, kot da se čas ustavi. Na tribunah sedijo delavci iz današnjega SIJ Acronija, njihovi upokojeni sodelavci, njihovi otroci. Pod dresom z napisom “Acroni” bije srce igralca, ki nadaljuje tradicijo predhodnikov.
“Železarna se je spremenila, tehnologija se je spremenila, način življenja se je spremenil, svet se je spremenil,” razmišlja Janez Jalen z Jesenic. “Ampak ko stojiš na tribuni, ko vidiš mlade igralce, kako se borijo v našem dresu, veš, da bistvo ostaja enako. Mi smo mesto jekla in hokeja. In to bomo ostali.”
To je zgodba o hokeju v jeklarskih mestih. Zgodba o športu, ki je postal več kot igra. Postal je način življenja, simbol skupnosti in most med generacijami. In nikjer ta zgodba ni tako živa kot na Jesenicah, kjer lahko še danes slišite, kako pravijo:
“Jeklo se kuje, hokej se igra, mesto pa živi za oboje.”
Avtor: Marko LUKAN
