Led, drsalke in rdeči dres. Tradicija, ki na Jesenicah živi že skoraj stoletje. Biti kapetan tega kluba ni le čast – je odgovornost, ki presega igro samo. Je most med preteklostjo in sedanjostjo, med veterani in mladimi upi, med slačilnico in vodstvom.
V mestu jekla in hokeja ima vloga kapetana posebno težo. Je dedič generacij, ki so pisale zgodovino slovenskega hokeja. Številka 91 na njegovem dresu, ki jo zvesto nosi že vso člansko kariero – z izjemo ene sezone na Poljskem – je postala njegov zaščitni znak, čeprav je rojen leto kasneje. Na njegovih ramenih sloni breme tradicije, a hkrati tudi odgovornost za prihodnost.
Kapetan ni le najboljši igralec – je srce ekipe, njen kompas v težkih trenutkih in prvi glas veselja ob zmagah. Je tisti, ki razume, da voditi ekipo pomeni najprej služiti ji. Na ledu je zgled s svojo borbenostjo, v slačilnici pa steber, na katerega se lahko oprejo soigralci. Je glas razuma v viharju čustev in nosilec duha, ki je jeseniški hokej naredil legendarnega.
Tadej Čimžar.
Čimo, kapetan, pozdravljen. Pred intervjujem sem pogledal tvojo letnico rojstva; letos jih boš 33, mar ne?
Da.
Si v mlajših letih kdaj razmišljal, da boš pri 33 letih še vedno igral hokej?
Nikoli si nisem postavil skrajne meje. Ko bo čas za konec kariere, bo pač čas za konec. Malo sem sicer že razmišljal o koncu pred začetkom aktualne sezone, a sem si hitro premislil.
Vmes si že nameraval prenehati?
Ja, pred letošnjo sezono sem že malo obupaval. V bistvu nisem točno vedel, česa si želim. Lani je bila pač slaba sezona, vzdušje ni bilo dobro. Potem pa poleti pride kaka taka misel večkrat, kot bi sicer. Kako in kaj naprej?
Kaj te je pa potem prepričalo, da si se še enkrat odločil za novo sezono?
Hitro se je videlo, da pogrešam hokej. Že po zadnji tekmi v prejšnji sezoni sem se vprašal, če je zdaj res konec. Je to moja zadnja tekma? Nisem imel takega občutka. Nekaj časa sem sicer še kolebal, ampak … tisto očitno ni bila moja zadnja tekma. Nisem še tako čutil.
Se pravi, na nek način si že razmišljal, kaj boš počel potem, ko bo konec hokejske kariere. Imaš kake konkretne načrte?
Ja, nekaj jih seveda imam. Zelo rad delam v gradbeništvu. Dobro se počutim ob tem. Rad pa bi zaključil še tudi kako šolo. Bomo videli sproti.
Res, v gradbeništvu? S čim se rad ukvarjaš?
Praktično z vsem. Začelo me je veseliti, ko sem delal svojo hišo. Večinoma … veliko smo delali sami. Rad sem delal te stvari. Potem sem pa pomagal pri podobnem opravilu tudi kolegu. Tako, da …
Je že kdo v sorodstvu gradbenik, se kdo ukvarja s tem?
Ne, to pa ne.
Se pravi, si v bistvu priučen, pa si videl, da te je to začelo veseliti.
Tudi pri domači hiši je bilo vedno kaj za postoriti. Otroci smo znali narediti marsikaj; bratje, sestre … enostavno me je potegnilo. Ampak tole je bolj splošna debata – nisem se še odločil, kaj bi sploh delal. Mogoče bom počel pa kaj čisto tretjega. Ne vem.
Prav. Prejle sva se že malce dotaknila sorodstva. Tvoj najbolj slaven sorodnik je menda Anže Kopitar, mar ne?
Najbrž, ja. Če je, haha …
Te ljudje o tej sorodstveni povezavi pogosto sprašujejo?
Ne.
Res ne?
Ne.
V kakšnem sorodstvu sta v resnici? Vse sorte podatkov o tem sem našel na spletu, ljudje govorijo vse mogoče.
Hm, v bistvu, moj ata in njegova mama sta bratranec in sestrična.
Tvoj oče in njegova mami?
Ne, ne – moj ata, stari ata. To je po strani Anžetove matere.
Prav. Tadej, ko si začenjal s hokejem, si se zavedal, da nekje nek tvoj sorodnik že igra hokej? Ti si s tem začel v Kranju, on seveda na Jesenicah …
Ne, ne, nisem. Potem sčasoma pa. Če je kdo, je to najbrž omenil ata.
Sta se v mlajših kategorijah kaj dostikrat srečala, pomerila med sabo … glede na to, da je on starejši?
Ne, nikoli. Anže je le pet let starejši. Sploh nikoli nisva prišla v tako priložnost. Edino, kar sva igrala skupaj, je bilo pa v reprezentanci.
Ok. Tudi ti pa imaš eno leto izkušenj igranja v tujini.
Ja, na Poljskem.
Kako je bilo tam?
Super je bilo! V bistvu je tam svet vseeno malo drugačen. Tudi kultura. Ampak generalno gledano je bilo pa odlično. Tudi liga na Poljskem je taka, da je v ekipah lahko neomejeno število tujcev. Ne vem, če je še tako, ampak takrat je bilo. Veliko klubov ima tudi po dvajset igralcev, ki niso Poljaki. Če se spomnim prav, nas je bilo takrat v moji ekipi štirinajst ali petnajst. Nivo je bil kar visok.
Če recimo tisto ligo primerjaš z ligo EBEL – kakor ji na Jesenicah še vedno rečemo – ki si jo tudi ti igral, kako bi ocenil kakovost poljske lige? Tudi z ozirom na to, da tam igra toliko tujcev …
Mislim, da je kot liga EBEL kot celota močnejša, sigurno. Morda bi v tej konkurenci lahko iz poljske lige parirali trije klubi, maksimalno štirje. Drugi so slabši, bi rekel. Tudi, kar se rezultatov tiče, sem malo gledal v Champions League; ko so ti klubi igrali med sabo, so bili dokaj izenačeni. Enkrat so zmagali eni, drugič drugi. Ampak tu gre za najboljše klube iz obeh držav. Težko je to ocenjevati. V poljski ligi je igra precej bolj fizična. Tu je pa menda hitrejša, pametnejša. Drugačni slogi so.
Ti si EBEL igral izključno pri Olimpiji. Eno sezono AHL in dve sezoni … poimenujva jo zdaj pravilno: ICE hockey lige?
Ja, tako je.
Ok, se pravi, da imaš obilo izkušenj iz obeh lig. Kako bi primerjal pa ti dve ligi?
Jasno, ICE liga je na višjem nivoju. To je definitivno. Če ne zaradi drugega – sploh, zaradi ritma, v kakršnem se igrajo tekme. V ligi ICE je vsaka tekma težka. Ekipe so precej izenačene. Težko nekoga recimo premagaš za pet golov razlike. Saj se zgodi, ampak bolj poredko. Rezultati so običajno precej tesni. Težke tekme si sledijo na tri dni. Če padeš v slabo formo, tako kot smo mi drugo sezono takrat, se je zelo težko pobrati. Porazi se po efektu snežne krogle začnejo vrstiti en za drugim. Smo pa recimo prvo sezono po povratku začeli super. Je pa težko parirati, v ligi je kup res dobrih igralcev. Pariraš lahko le z ustrezno širino igralskega kadra.
Zdaj bom vprašal pa takole: ali tebe – ali pa morda druge igralce iz Slovenije – ko pridejo v ligo, ki je niso vajeni, pa ugotovijo, da bodo stvari morali početi drugače, hitreje, bolje … je to motivacija, ali morda koga tudi prestraši?
Ne znam dati generalnega odgovora. Nivoju se mora prilagoditi cela ekipa. Hitreje je potrebno drsati, podajati, streljati. Igralec hitro dvigne nivo. Saj v bistvu sploh ni druge možnosti. Če želiš sodelovati, si prisiljen v spremembo načina igre, razmišljanja, reakcij. Če tega nisi zmožen, potem pač ne igraš. Tudi mi smo se v garderobi takrat spraševali o tem, kako bo vse skupaj videti. V začetku smo šli menda v vsako tekmo z nekaj strahu, potem smo pa videli, da smo lahko zraven. Prilagodili smo se.
Če bi danes pri svoji starosti spet zaigral v ICE ligi, bi se še lahko prilagodil?
Mislim, da bi.
Zdajle me zanima pa naslednje: letos si na Jesenicah kapetan. Te je izbrala ekipa, je to določil trener? Kako je šlo to?
Enkrat je to povedal trener.
Opaziti je, da vlogo jemlješ resno. Glede na to, da te je za kapetana določil trener ter glede na to, da si med starejšimi igralci – koliko vpliva imaš na vzdušje v garderobi? Predvsem te sprašujem za odmore med tekmami. Zadnjič si namreč dal izjavo, da – ko vam po drugi tretjini proti Celju ni kazalo dobro – ste si v garderobi povedali nekatere zadeve. Sklepam, da imaš precej besede ti …
V bistvu ima vsak v naši garderobi lahko besedo. Res pa je, da jo imamo navadno starejši igralci. No, ali pa pač tisti, ki v danem trenutku meni, da ima kaj povedati. Koliko gre vse skupaj v glavo drugim, je težko reči, ampak potrebno je gledati na celoto. Če nekaj ni dobro, je potrebno pač včasih zanoreti. Drugič je morda potrebno pohvaliti. Malce lahko te stvari človek vidi po obrazih. Klima v garderobi se da prebrati, če tako rečem. Je prisotna živčnost, se moramo umiriti? Odvisno je od mnogih dejavnikov. Potrebno se je ukvarjati tudi z mnogo drugimi stvarmi, ne samo z igro.
To pa pride z izkušnjami in teh imaš zdaj kar nekaj.
Ja, nekaj se jih je nabralo. Ker pa se tiče kapetana in pomočnikov – že vse odkar smo začeli sezono, skušamo vzdrževati pozitivno vzdušje v garderobi. Tudi s tujimi igralci, kar najbolj jih skušamo vključiti. Smo eno, igramo kot ekipa. Od začetka je bilo vse skupaj še malce po sistemu toplo – hladno, ampak to je nekaj normalnega. Sploh za ekipe, ki so sestavljene na novo. Dobili smo tudi novega trenerja, vse je bilo obrnjeno nekoliko naokrog v primerjavi z minulo sezono.
Za seboj imaš solidno dolgo kariero, v kateri si imel že kopico trenerjev. Aktualni trener Jesenic je relativno mlad. Kako se je – po tvojem mnenju – on obnesel v ekipi, v kateri je kak igralec skoraj starejši od njega?
Zelo dobro. Ima avtoriteto. Prej sem imel že tri finske trenerje. Menim, da je bil vsaj približno tako dober, kot je Eronen, samo en od teh. Tako mladega trenerja pa mislim, da še nihče od nas ni imel. Pa tudi Niko je najmlajši trener na tem nivoju tod naokrog. Ima zelo dober pristop. Sploh za mlade! Je zelo komunikativen, veliko se pogovarja. Malokrat znori. No, takrat ko znori, pa vsi vemo, da je za kaj takega zares obstajala potreba. Bolj bazira vse na pogovorih. Če ima kdo kak problem, so vrata v njegovo pisarno res ves čas odprta. Igralci imamo občutek, da mu je res mar za to ekipo, da prisluhne vsakomur. Ne daje pozornosti recimo le prvemu strelcu, ali pa Fincema, tujcem …
Kako bi rekel, po svoji službeni dolžnosti malo spremljam tudi statistike. Glede na to, da ste ves čas v vrhu lige, je zanimivo, da v ekipi ni nikogar, ki bi izrazito prednjačil tudi v statističnem smislu. To pomeni, da vas je dobrih kopica, mar ne?
V bistvu je bil to naš cilj že od začetka sezone. Morda še komu znotraj ekipe sprva ni bilo čisto jasno, kako in kaj. Ampak ja – želeli smo doseči širino. Želimo imeti več zadovoljnih igralcev, več napadov, ki lahko ogrožajo gol nasprotnikov. To se potem pozna tudi na lestvici. Konec koncev si lahko tudi zadnji na lestvici, pa imaš v ekipi prvega strelca lige. Ampak s tem ne prideš nikamor. Pri nas pa delamo v širino, z dobro voljo, ekipno. To je bil en od trenerjevih ciljev že vse od začetka. Tudi mojih, če lahko dodam: želim, da se imamo “fajn”, da smo ekipa v pravem pomenu besede, da skupaj nekaj dosežemo.
Pred časom sem v intervjuju vprašal trenerja, kako to, da je dal tujca, njegova finska rojaka, ki ju je v ekipo pripeljal on, v tretji napad. Lepo je povedal, da so vloge razdeljene in da želi širino. Dobro, z razliko četrtega napada, ki ima vseeno nekoliko specifično vlogo.
Ja, vloge je tudi razdelil tako. Pa saj, a je pomembno, da sta tujca prva strelca? Jaz sem to večkrat povedal tudi v garderobi – fantje, ne obremenjujte se z goli in podajami, točkami. Ekipa je na prvem mestu! In ko so to ponotranjili vsi v ekipi, je ta začela delovati odlično. Tako je za vse nas lažje.
Te bom vprašal po tujcih – vse od začetka sem opažal, da je Olli (Valtola, op. p.) precej bolj tihe sorte, kot Santeri (Sillanpää, op. p.). Je to tudi ostalo tako, ali je Olli pač potreboval nekaj več časa, da se je vključil?
Ne, ne, Olli se je vključil hitro. Takoj, pravzaprav. Ni pa kak izrazit govorec. Z vsakim se normalno pogovarja, se pa ne izpostavlja, ni v središču pozornosti.
Je Santeri bolj komunikativen?
Ja, definitivno.
Kako pa Jack (Lyons, op. p.)? Jack prihaja iz drugega, drugačnega okolja …
On je pa tudi v bistvu kar zgovoren, komunikativen. Ampak tudi ni zdaj, da bo pa po garderobi skakal. Ima pa tam en krog fantov, s katerimi se razume dobro.
Morda bom rekel malce grdo, ampak brez slabih namenov; opazoval sem Jacka od začetka, pa mi je deloval nekoliko okorno. Ampak ko ga zdaj človek opazuje – fant podela svoje stvari. Precej suveren je, ves čas ima človek občutek, da natanko ve, kaj počne.
Rekel bi, da nam je vsem lahko za vzgled. Ima svojo vlogo v ekipi in opravlja jo dobro. Saj ni pomembno le to, da je hokejist recimo strelec. Hokej ni samo to. On počne stvari dobro in nihče mu ne more česa očitati. Dobiva duele, naredi vse potrebno, da zaščiti pak, ali pa da ga spravi iz obrambne tretjine. O tem govorim, pri Jacku človek natanko ve, pri čem je. Lahko se zanesemo nanj. Konstanten je, dela stvari, ki jih v svoji vlogi mora.
Vrniva se zdaj še malce k trenerju in njegovemu pristopu. Kako je to videti v praksi?
Niko Eronen ima z igralci – poleg skupinskih, jasno – tudi individualne sestanke. Vedno sprašuje po počutju, po sprejemanju vlog. Tudi njegov pomočnik Ace Petrov deluje enako. Menim, da to trenerja počneta odlično. Resno, vsake toliko si vzame(ta) čas. Vsak lahko pove, če ga kaj muči ter od trenerja dobi nek feedback. No pa seveda tudi trener od igralca. Tako da vsak ugotovi, da je pomemben košček mozaika. Vsak ima svojo nalogo, vsak lahko ekipi doda po svojih najboljših močeh.
A obstaja nek spisek, nek vrstni red, po katerem periodično hodite k trenerju? Ali gre do trenerja le tisti, ki si sam tega želi? Kako gre to?
V bistvu velja oboje. Občasno hodimo po nekem vnaprej pripravljenem spisku do trenerja vsi igralci, vrata pa so odprta tudi vsakemu posamezniku, ki bi se rad s trenerjem pogovoril v vmesnem obdobju.
Trenutno ekipo Jesenic bi lahko na nek način razdelila med starejši, izkušenejši del in mlajše igralce, ki se še učijo. Kako gledaš na to, da je starejši del najučinkovitejši, da nosi največji del bremen in da rezultati praktično “visijo” na starejšem delu moštva? Je to v redu?
Sploh še nisem razmišljal o tem. Saj pravim, jaz bolj razmišljam o poteku tekme. Vesel sem in bom za vsakega, ki bo dal gol. Morda se še preveč oziram na druge; morda tudi sam celo prevečkrat podajam, namesto bi streljal proti golu. Ampak delam za ekipo. Če izpade, da starejši prispevamo največ, pač prispevamo največ. Najbrž tudi nosimo en del pritiska. Ne moremo mi čakati na mlade, kaj in kdaj bodo kaj storili. Včasih pa je obratno, da se mlajši malce zanašajo na nas, da mi kak del pritiska prevzamemo nase. Ampak tako je prav.
Zdaj bom dodal eno svoje opažanje. Poznam te že mnogo let in vem, da si na ledu zelo temperamenten. Se pravi: ko te nekaj znervira, znaš kar burno odreagirati. Tudi skregati se s sodniki, če tako nanese, ali pa koga lopniti. Kako gledaš na to svojo lastnost?
Jaz mislim, da sem se v zadnjih letih precej umiril. Čeprav, najbrž to še pride ven, haha. Je pa tudi res, da sem v tej sezoni morda malce več pri sodnikih že zaradi same vloge (kapetana, op.p.). Velikokrat … no, ne velikokrat, skoraj vsakič, me pa k sodnikom pošlje tudi trener. To bi rad povedal. Večina sodnikov noče priti do našega boksa, da bi komunicirala s trenerjem. Mogoče se gledalcem zdi, da se kregam, ampak pač … včasih je potrebno opozoriti na kake stvari. In če bi se trener rad pogovoril s sodnikom, takrat grem pač do sodnikov jaz. Pa tudi kadar so recimo obojestranske kazni, je kapetanova dolžnost, da gre do sodnikov, da mu pojasnijo zadeve. Dostikrat se znajdem v takih situacijah.
Pa je to, da si temperamenten, kdaj tudi minus zate? Imaš občutek, da ti kdaj pa potem sodniki, s katerimi si prej razpravljal, hitreje dosodijo kako kazen?
To je pa tako, kakor nasploh v življenju: seveda se najde tudi kak tak sodnik. Ljudje smo vseh sort. Večinoma pa gre za normalne pogovore, za spoštljivo izmenjavo mnenj. Tudi sam, ko pridem v bližino, vedno zahtevam neko spoštovanje. In ga seveda tudi pokažem. Je pa tako: letos opažam res veliko novih sodnikov. Tudi oni se šele prebijajo, tudi oni so samo ljudje in lahko kdaj naredijo kako napako, potem pa pač pride do živčnosti. Ampak pomembno je, da se taka živčnost ne prenese na celotno ekipo.
Zdaj bom pa plasiral eno tipično navijaško, mnogokrat jo je slišati. Jesenice igrajo v ligi, kjer so pretežno ekipe iz nemško govorečih okolij. Saj se vozite v Italijo, ampak na večinoma nemško govorno področje. Potem pa je včasih obutek, da nas – “Balkance” – Germani družno malo “jahajo”. Kaj meniš, je kaj na tem, ali je to samo navijaška folklora?
Ne, kaj pa vem. Letos še nisem dobil takega občutka. Morda sem se v začetku sezone kdaj spraševal, kako je mogoče, da imamo večinoma pak v posesti, da večinoma napadamo, imeli pa smo najmanj powerplayev v ligi. To ne gre skupaj. Pak je bil večinoma na naših palicah, že po verjetnostnem računu so nasprotniki zaradi tega naredili toliko in toliko prekrškov. Je pa tudi obratno – ko igramo proti kaki ekipi, ki ima izrazito dober powerplay, se na to ekstra pripravljamo. Bi rekel, da je naša ekipa kar disciplinirana, nočemo samih sebe spravljati v tveganja in težave. Ampak ponavljam, nisem dobil občutka, da bi nam kdo namensko nagajal. Bolj se mi zdi, da se komu prikrade napaka, ker je premalo izkušen. Ampak, kakor sem že rekel – veliko je novih sodnikov. Nekje si morajo nabrati izkušnje.
Potem pa zastavim še obratno vprašanje, a na nek način iste vrste: včasih se s tribune sliši kaka kletvica na račun naših sodnikov, češ: naši so, pa namesto, da bi nam pomagali, nam pa še nagajajo …
Ne, saj pravim … to je pač … navijaška. Ampak vem, kako je. Ljudje se ne strinjajo s kako odločitvijo, potem pa govorijo vse sorte. To je ravno tako, kot sva prej govorila zame: saj sem kdaj živčen, ampak ves čas opominjam sam sebe, da je sodnikova zadnja. Njihovih odločitev ne morem spremeniti. Morda lahko malenkostno vplivaš na nadaljnji potek tekme, na prihajajoče odločitve, ampak … saj pravim: sodnikova je zadnja.
Ok, zdaj se bova dotaknila malce tudi bolj osebnih zadev, ne le hokeja. Oče treh otrok si, ane?
Ja.
Kako uskljajuješ družinsko življenje in hokej? Ta hokej menda človeka vzame celega, mar ne? Veliko je treningov, tekem, potovanj, veliko je odsotnosti od družine. Kako gre to?
Najini dnevi z ženo so popolnoma zasedeni. Ženi se moram ob tej priložnosti zahvaliti, da je toliko z otroki, kadar sem jaz odsoten.
Podpira ona tri vogale in pol pri hiši?
Haha, ja, kar dosti. Kar dosti, priznam. Jaz igram seveda očetovsko vlogo. Sploh, kadar so preveč “živi”. Se pozna, kdaj sem doma jaz in kdaj me ni. Sicer pa, najstarejša hodi že v drugi razred, ima že dejavnosti, sin pa je tudi letos začel trenirati hokej. Tako da res: trening, služba, domov, pa nekaj pojesti, dejavnosti, taksi služba … tako, kot gotovo vsi ostali starši. Potem pa nekako ob pol devetih, devetih zvečer ostaneva “sama”, ampak takrat pa pošteno utrujena, da … Si je treba tudi odpočiti. Vstajamo zgodaj.
Prej si povedal, da je starejši sin začel trenirati hokej. Koliko je star?
Štiri.
A je že realno vprašanje, kdo je njegov hokejski dol? Je to oče, ali … kakor pri večini današnjih otrok … nekdo “z interneta”?
Ne, ne, ne, on še ne pozna interneta. Gleda še risanke. Tako da – jaz, seveda. Vsi oni so moji največji navijači.
So prisotni tudi na tekmah?
Tudi, če le tekma ni prepozno. Če je ravno tekma v nedeljo ob sedmih, osmih zvečer, potem ne. Me pa vsakič gledajo po televiziji, če se le da. Sin je v bistvu začel s hokejem zaradi tega. Ni, da bi ga jaz silil, meni se zdi vse skupaj še prezgodaj. Je pa tako, hkrati sta začela še dva moja nečaka, pa so začeli skupaj vsi trije.
Smo dobili kar cel nov napad v slovenskem hokeju …
Ja, haha.
Se vsi pišejo Čimžar?
Dva. Eden se piše pa Novak.
Trenirajo pa kje?
V Kranju.
OK, čez nekaj let bomo imeli Slovenci torej en dober napad. Rad bi te pa vprašal še po hčeri; prej si omenil, da “ima dejavnosti”. Se tudi ona ukvarja s športom?
Ja, ona je pa v atletiki.
Pa boš, če boš imel vpliv na to, podpiral otroke, da se ukvarjajo z vrhunskim športom, ali pa jim boš predlagal kako drugo kariero, glede na to, da si sam vrhunski športnik? Zdaj imaš dovolj izkušenj. Ker, vrhunski šport je tudi kup nekega odrekanja …
Jaz v bistvu nočem siliti v nobeno stvar. Že zdaj opazujem te fantiče, ko se podijo po ledu gor in dol, pa z obvezno najnovejšo opremo, pa starši, pa ne vem kaj. Jaz jih samo pustim pri miru. Celo žena mi kdaj kaj reče, ampak vedno pravim: pusti, bo že, kakor bo sin želel … Če mu bo prav, naj igra. Ne bom ga pa v nič silil. Če bo pa želel, mu bom pa seveda lahko veliko pomagal.
Te pri svoji starosti že vpraša za kak nasvet?
Ne, to pa še ne. Saj pravzaprav sploh še ne ve, kaj je to hokej. Zdaj se učijo osnov, pa malo skušajo porivati pak tam po ledu, haha.
Dajva se dotakniti obiska v dvorani Podmežaklo. Katero sezono si zdaj na Jesenicah?
Zaporedno drugo. Pa že prej sem bil štiri. Vse skupaj sem na Jesenicah šesto sezono.
A je fair, če ugotoviva, da gre letos za najnižji povprečni obisk, kar si jih doživel v rdečem dresu?
Ja, to je definitivno. Sploh takrat, ko sem prišel sem, tisto moje prvo obdobje je bilo fenomenalno. Ravno zadnjič smo zgoraj v VIP prostorih imeli nekaj, pa sem opazoval fotografije naše polne dvorane. Res je bilo super. Zdaj je pa ljudi vedno manj. Ne vem, zakaj. Rezultati so, igra je po mojem mnenju tudi lepa, tako da … ne vem. Razen, če še enkrat vse lepo povabim na tekme, drugega sploh ne morem reči. Ne vem, v čem tiči razlog slabega obiska.
Ste se v ekipi kaj pogovarjali o tem?
Ja, v bistvu ja. Pogovarjaš se pač. Vsem nam je včasih, kako bi rekel, mora. Težko je tudi igrati, če je “gledališče”, če gledalci niso odzivni. K sreči vsaj organizirani navijači pridejo, da vsaj nekaj ropota gor na tribuni. Je pa res drugače igrati pred polnimi tribunami, pred glasnimi, kakor pa obratno. Malo te uspava prazna dvorana.
Vsak športnik seveda rad igra pred polnimi tribunami. A je pri tem kaj razlike, če igraš v gostujoči dvorani ali v domači?
Oh, mislim, tukaj na Jesenicah predvsem govorimo o kultni dvorani. Podmežakla ima svoj vpliv na hokejiste. Že na domače, kaj šele na tuje. Verjamem, da tudi na sodnike. Vsaj v preteklosti je bilo tako. Sicer pa, tudi če bi igrali recimo v Tivoliju, pa bi bilo pet tisoč ljubljanskih navijačev, nas to ne bi motilo. Bolje to, kot prazna dvorana.
Zadnji primer polne dvorane ste pred kratkim imeli v Zell am See-ju. Dvorana je bila polna, vi pa ste z nasprotniki opravili suvereno.
Res je. Imeli so noro dobro vzdušje, verjamem, da je bilo tekmo dobro tudi gledati. Igralci smo uživali.
Zdaj pa ne vem, ali se jaz motim, ali pa Avstrijci … kako bi rekel … niso ravno znani kot neki “vatreni” navijači. Ampak tisto vzdušje so imeli res dobro, tudi sam sem spremljal tekmo.
Ja. Tam imajo nekega gospoda, nekega spikerja, ki v bistvu vzdržuje vzdušje skozi celotno tekmo. Ves čas nekaj govori, spodbuja gledalce. Hočem reči … ne vem, saj ga nisem poslušal, niti ga nisem dobro slišal. Igralec se koncentrira na igro, na dogajanja na ledeni ploskvi. Ampak nekje v ozadju pa vendarle zaznaš, da nekdo nekaj vpije, spodbuja, pomaga navijačem …
Pa je proti koncu tekme, ko je domači ekipi kazalo slabo, vi pa ste bili suvereni, vzdušje kaj padlo?
Ne, celo tekmo je bilo enako. Se je kar obdržalo.
Da.
Všeč mi je, da to omeniva. Včasih pri nas zna biti kar turobno vzdušje, če rezultat ni po volji navijačem.
Vrniva se zdaj na nek način na začetek najinega intervjuja. Ne veva še, najbrž niti sam ne veš – če pa veš, mi pa prosim povej – ali je to tvoja zadnja sezona. Ampak – hočem te vprašati naslednje: hitro se približuje končnica Alpske hokejske lige, potem seveda tudi še finale državnega prvenstva. Po ciljih te najbrž ni treba vprašati, vsak športnik si želi zmagati v vsakem tekmovanju, v katerem nastopa. Ampak – kako kot kapetan realno ocenjuješ domet svoje ekipe v obeh tekmovanjih, v katerih še sodeluje letos?
Upam, da to ni moja zadnja sezona, čeprav človek nikoli ne ve. Ampak zaenkrat sem res poln elana, res motiviran. Tudi z ekipo nam gre dobro, sploh kar se Alpske lige tiče. Za zdaj imam dober občutek. Je pa tako – končnica je posebno obdobje. Nikoli človek ne more napovedati, kako se bodo stvari razvile. Ampak jaz mislim, da – če nam kake večje poškodbe ne bodo otežile dela, ker nimamo ravno na pretek igralcev – bi letos lahko šli res daleč. To je kot neka moja skrita želja, da bi res šli v finale in tam zmagali. Kakorkoli že, pred sabo imamo cilj – priti kar najdlje. V državnem prvenstvu pa smo svoj del naredili. Mogoče je malo zaškripalo na tekmah s Celjem v prejšnjih mesecih, nato pa smo pravi čas ujeli formo in stvari postavili na svoje mesto.
Z derbijem bomo kot kaže sezono tudi zaključili. Tako, kot so bili Celjani “underdogi” proti nam, bomo enako mi v finalu proti Olimpiji. Kot “underdog” pa je lahko igrati.
Nimate česa izgubiti.
Tako. Nimamo česa izgubiti. Lahko samo dobimo. Jaz samo upam, da zdaj, ko gremo v drugi del sezone, da se bo čim več navijačev zbralo, nas prišlo podpret’. Pa da nam pomagajo v končnici, da nas ponesejo do zmag, sploh v domači Podmežakli. To bi bilo res vrhunsko. Potem pa itak še za konec – vemo, da je derbi pač veselica.
Opazil sem, da se nekatere ekipe v AHL že krepijo. Najbrž se bodo pred končnico še dodatno. Vi ste z vsemi ekipami že igrali in pokazali ste, da lahko premagate vsako. Nisem imel občutka, da bi se koga ustrašili. Bi take morebitne krepitve igralskih pozicij pri tekmecih lahko spremenile razmerja moči?
Težko je reči. Mislim, vsaka ekipa se okrepi, ne oslabi. Gotovo bodo naši nasprotniki na nek način boljši. Ampak, kot sva se že prej pogovarjala, mi imamo širino. Zaupamo sami vase, smo samozavestni. Ustrašili se definitivno ne bomo nikogar. Mogoče pa bo kaka tekma malo težja. Sploh v play-offu, ko se začne igrati drugačen hokej. Bolj bo šlo na nož, če se tako izrazim. Možna je tudi kaka daljša serija. Bomo videli, marsikaj se lahko zgodi. Za nas, za našo ekipo pa ne vem, se bomo morda okrepili, se ne bomo? Nimam teh informacij.
Ampak tudi v tem stanju ste pač konkurenčni vsakemu tekmecu …
Saj pravim, če ne bo poškodb, bomo dobri.
Pred dnevi ste dobili tudi eno solidno okrepitev med vratnicama. Je bila potrebna, glede na to, da smo Žana Usa kar precej utrudili v minulih mesecih?
Prav gotovo. Žan ne more braniti vseh tekem, to je jasno. Vmes je bilo še to državno prvenstvo in pač … moral je braniti na vseh tekmah, revež, haha. Skušali smo mu kar najbolj pomagati. Je pa dobro, da imamo še nekoga, na kogar se lahko zanesemo. Saj sta tudi mlada vratarja z nami, Matija in Ožbej (Ulčar in Zupan Urh, op. p.) in sta super vratarja. Nista pa še izkušena. Sta mlada in obetata, sta z nami na vsakem treningu, tako da se tudi marsičesa lahko naučita od Kugle (Kogovšek, op. p.) in Usa.
V ekipi je precej mladih igralcev. Vidiš med njimi kakega bodočega reprezentanta, nosilca igre?
Seveda, vidim jih več. Ampak pravim pa tudi – treba bo biti priden. Lahko bi kdo od njih naredil tudi večjo kariero. Ampak prej sva se dotaknila mojega temperamenta – za kak preskok v karieri ti ne sme biti vseeno. Meni ni bilo. Res moraš trgati, če tako rečem. V vrhunskem športu delaš vsak dan, ves čas želiš napredovati. Morda to pri današnjih mladih malce pogrešam – nimajo te iskre v očeh, da bi šli res do konca, da bi naredili vse, da bi dosegli svoj cilj.
Dajva zaključiti ravno s to debato; a ti pri skoraj 33-ih letih zdaj že opažaš razlike med generacijami? Se ti zdi, da obstaja razlika med 18-letnim Tadejem Čimžarjem in med povprečnim današnjim 18-letnim igralcem iz tvoje ekipe?
Mene je bilo definitivno malo bolj strah priti v prvo ekipo. Današnjih mladih ni. Ni toliko respekta. Se mi zdi, da manjka spoštovanja do vseh stvari. Pa ne govorim, da bi se mi moral kdo priklanjati. Manjka spoštovanja – ne samo do soigralcev, do soljudi, pač pa tudi do … današnja mladina ima drugačen mindset. Želijo si hitrih uspehov, včasih mislim, da pričakujejo, da jim jih bo kdo prinesel na zlatem pladnju. V športu pa tako pač ne gre.
Tadej, menim da sva bralcem ponudila kar nekaj zanimivega čtiva. Hvala za dragoceni čas in srečno v nadaljevanju sezone.
Z veseljem. Pa dajva za konec še enkrat povabiti navijače v dvorano Podmežakla …
Tako, dragi bralci. S Čimotom, kakor je kapetanov vzdevek, sva opravila pogovor v ponedeljek, dan pred potovanjem v Sisak. Sledila je še zanimiva tekma proti Zell am See-ju. V ekipi počasi že prihaja do sprememb, nekaj je v tem času bolezni. Tudi avtor tega intervjuja pa vas bom ob koncu še enkrat pozval …
Pridite v Podmežaklo, začutite utrip hokejske zgodovine. Bodite del sedanjosti, pomagajte soustvarjati prihodnost. V dvorani Podmežaklo domuje tradicija, tu še vedno kujemo železno voljo. Bodite del te tudi vi! Ker … saj veste:
ENA EKIPA – ENO
Avtor: Marko LUKAN
Foto: Matias DEMŠAR