Niko Eronen: mislim, da sem se priključil zgodbi, ki ima dolgo zgodovino zmagovanja

Z možakom, ki ga nekoliko podrobneje predstavljamo spodaj, smo en krajši pogovor opravili že v začetku avgusta. Nekako je naneslo, da v začetku sezone nisva opravila novega intervjuja, pa se je zdelo, da je takole sredi sezone, ob krajšem premoru, pravi trenutek za novo debato, povezano s članskim moštvom, pa tudi kako osebno zadevo.

V tej sezoni je po precej letih Niko ERONEN spet tuji trener jeseniškega članskega hokejskega moštva. Ker je december dvanajsti mesec v letu, je bilo za intervju pripravljenih dvanajst vprašanj. Upamo, da bodo bralcem našega finskega strokovnjaka predstavila v luči, v kakršni ga doslej ob njegovem bivanju v Sloveniji ni predstavil še nihče.

1. Niko, pravkar ste se vrnili s Finske, kjer ste v tem kratkem premoru med tekmami preživeli nekaj dni. Kako je bilo spet biti v domovini po dobrih štirih mesecih na Jesenicah?

No, ne bi rekel, da sem v tem času občutil kako posebno domotožje, ali kaj podobnega. Preveč je bilo dela v tem času. Je bilo pa seveda zabavno doma, sproščujoče. Spet sem se srečal z nekaj prijatelji ter družino in si pričaral tradicionalno božično vzdušje nekoliko prej. Je pa prišel takle izlet domov prav in, kakor pravim – bilo je sproščujoče.

Podvprašanje: je na Finskem že veliko snega?

Ne. Bil sem na jugu Finske in snega je le nekaj centimetrov. Tudi temperature so znosne, najbolj hladno je bilo nekako minus šest stopinj. Nič posebno drastičnega.

Podvprašanje: na Finskem ste bili štiri dni. Je bilo to dovolj, da si človek napolni baterije?

No, glede na urnik, ki ga imamo, je bila to v vsakem primeru edina možnost. Čaka nas precej tekem, priložnost za oddih pa bo spet, ko opravimo s svojimi dolžnostmi v rednem delu sezone.

2. Kako pa sta se vaša partnerka in sin privadila na življenje v Sloveniji?

Vedno je velika sprememba, ko zamenjaš državo. Ampak rekel bi, da se sin ukvarja s svojimi hobiji, na Jesenicah je začel igrati tudi hokej, tukaj hodi v vrtec. Žena ima to srečo, da lahko delo opravlja od doma, zato se mi zdi, da je vse v redu. Oba sta srečna, da sta lahko z mano tukaj.

Podvprašanje: če sem vas pred časom razumel prav, je vaš sin prve hokejske korake naredil tukaj, na Jesenicah. Je to res?

Res je prvič v neki organizaciji, v nekem moštvu. Z drsanjem se je srečal že prej.

Podvprašanje: mu torej lahko rečemo jeseniški igralec?

Za zdaj lahko, haha.

3. Kaj vas je prepričalo, da ste avgusta sprejeli izziv vodenja jeseniške članske ekipe?

Gre za konkretno zgodovino. To je eno. Drugo je, da ta klub vedno želi biti uspešen, zmagovati v tekmovanjih, v katerih nastopa. To je nekaj, kar si lahko kot trener le želim. Po tistem, ko sem se pogovoril z Anžetom (Pogačarjem, direktorjem kluba, op.p.) o ciljih v tej sezoni, je bila odločitev lahka. To je bil poglavitni razlog, zakaj sem si želel pridružiti se Jesenicam.

Podvprašanje: omenjali ste zgodovino. Ste imeli v mislih že daljšo zgodovino dogovarjanja med vami in klubom, ali zgodovino kluba, v katerega ste prišli?

V mislih sem imel veličastno zgodovino kluba, ki je osvojil veliko pokalov in državnih prvenstev, pred kratkim pa je zmagal tudi v Alpski hokejski ligi. Jesenice so igrale v nekdanji ligi EBEL, zato mislim, da sem se priključil zgodbi, ki ima dolgo zgodovino zmagovanja.

Podvprašanje: pa ste vse skupaj videli tudi kot osebni izziv?

Da, seveda. Zmagati ni nikoli lahko in veliko stvari mora iti prav, če želiš biti zadnja ekipa v sezoni, ki bo zmagala. Tako da ja, seveda je to velik izziv tudi zame osebno.

4. Na Jesenice ste pripeljali dva finska hokejista, ki večinoma igrata v tretjem napadu. Se vam ne zdi, da bi kot tuji okrepitvi morala prevzeti vidnejši vlogi v ekipi?

To je vprašanje, na katerega sem igralcem odgovoril že na samem začetku. V ekipi imamo štiri napade in meni osebno se ne zdi pomembno, s kakšna številko katerega od njih označimo. Če se zdaj pogovarjava o tujih igralcih, konkretno o Valtoli in Sillanpääju, je zelo enostavno pogledati čas, ki ga prebijeta na ledu. To, da igrata v tretjem napadu, samo po sebi ne pomeni ničesar. Tudi ta napad je po osnovnem igralnem času precej izenačen s prvim in drugim napadom. Dobro, četrti je vseeno z mladimi igralci nekoliko specifičen.

Stremimo k temu, da bi imeli štiri karseda enakovredne napade, tako da sam vrstni red pravzaprav ni toliko pomemben. Razlika v igralnem času običajno izhaja iz t.i. posebnih ekip (special teams, igra ob številni premoči ali podhranjenosti, op.p.). Pomembno je, ali je posamezen igralec del teh ali ne in ali v njih dobro deluje. Take stvari običajno vplivajo na igralni čas.

Skratka, zame to, da moja rojaka igrata v tretjem napadu, ni pomembno. Ni tako samo v naši ekipi; v številnih ekipah je najučinkovitejši prav na papirju tretji napad.

5. Kako kot trener usklajujete delo z izkušenimi igralci, ki so igrali v močnejših ligah ter mladimi hokejisti?

Mislim, da je ključnega pomena iskrena komunikacija z igralci. Želim jim povedati, kako jih zaznavam, dobre in slabe stvari. Vedno pa to ni zabavno niti za mlajše, niti za starejše igralce. Zame ni toliko pomembno, koliko je igralec star. Vsem igralcem dam povratne informacije. Seveda pa moramo izkoristiti izkušnje starejših fantov in morda bodo imeli malo več besede pri odločitvah, kaj bomo počeli v ekipi. To pomeni, da želim, da ima tudi ekipa možnost izraziti svoje mnenje. Potem pa  je na meni, ali jim bom prisluhnil ali pa bom vztrajal pri svojem.

Seveda, potem pa so tu še tuji igralci, ki tudi imajo določene izkušnje. Če torej prideš z izkušnjami, to tudi s trenerske strani postavi določena pričakovanja. S temi fanti običajno ni veliko dela, natančno vedo, kako se je potrebno obnašati kot profesionalec.

Morda mlajši fantje potrebujejo malo več pozornosti pri igri in stvareh zunaj hokeja ter pri tem, kako skrbijo za telo in se učijo. Na tem področju je morda največja razlika med mlajšimi in starejšimi člani ekipe.

Podvprašanje: vzeli ste mi vprašanje iz ust, saj ste delno že odgovorili. Če sem v teh nekaj mesecih opazoval pravilno, je vaš pristop bolj prijazen, kot pa da bi bili kak diktator v garderobi. Ali to drži? Je moje mnenje pravilno?

Ja, lahko uporabite tudi besedo prijazen, vendar mislim, da bi raje uporabil izraz »odprto okolje«, v katerem ima vsak član ekipe možnost izraziti se. Fantje morajo imeti občutek, da je zanje poskrbljeno ter se jim ni treba bati deliti svojega mnenja o stvareh. In ja, v bistvu mislim, da je to dandanes ključno za uspeh ekipe, da je vsakomur v ekipi jasno, kje je njegovo mesto in kakšne so njegove naloge. Na ta način čutijo, da so cenjeni zaradi zadev, ki jih počnejo. Tako da ja, zdi se mi, da jih na moj način zagotovo bolj povežem v celoto, v ekipo.

6. Kakšen pa je po vašem mnenju trenutni doprinos najbolj izkušenih igralcev k ekipi in njihov vpliv na mlajše soigralce?

Ja, to je dobro vprašanje. Se nanaša na njihovo igro, ali kaj drugega?

No, na oboje, na njihovo igro ter vlogo v garderobi, na vpliv na mlajše igralce.

Takole bom rekel: v začetku smo še nekoliko iskali porazdelitev vlog v moštvu. Fantje v ekipi so se večinoma poznali že od prej, veliko jih je tudi že igralo skupaj. Potrebno pa je bilo uravnotežiti, komu bo pripadel pomembnejši glas v garderobi, kdo bodo vodilni igralci na ledu in zunaj njega. Potrebnega je bilo nekaj časa, da smo vse uredili. Morda bi kdo mislil, da z leti avtomatično postaneš vodja in odločevalec. Ampak v resnici je tako, da ti sama starost ne da ničesar. Daje ti izkušnje, to pa. Ampak če si star 20 let in si karakterno vodja, potem si vodja in obratno. Če si star 30 plus in nisi vodja v garderobi, potem si samo igralec starejši od 30 z izkušnjami. Torej številka in leta, to, kar igraš, še ne pomenijo, da si avtomatično vodja. Leta kariere dajo določeno spoštovanje v ekipi, vendar to iz igralca ne naredi avtomatično vodje. Zato mislim, da smo potrebovali nekaj časa, da smo odkrili, kdo so ti fantje. Vedel sem, da se bo sčasoma pokazalo, kdo bodo tisti, ki bodo na tekmah, treningih in pri vsem skupaj prevzeli malo več besede. Tako da je bila vse skupaj tudi majhna učna izkušnja za vse nas.

Podvprašanje: ali želite omeniti kako ime?

Ne, povedal sem, kolikor je potrebno.

7. Pogovoriva se zdaj nekoliko o samem hokeju. Katera področja igre potrebujejo največ pozornosti in dela v trenutnem moštvu?

Skozi sezono se te stvari spreminjajo. Trenutno se osredotočamo na doslednost, želimo ohranjati določen nivo vsak dan. V začetku sezone smo si želeli dobrega začetka, želeli smo biti na pozicijah, na katerih želimo biti. Od prvega reprezentančnega premora dalje smo se začeli bolj osredotočati na posameznike in zahtevati malo več truda, malo več individualnega dela. Potrebno je bilo igralce opozoriti na to, da začnejo malo bolj skrbeti zase. Takole sredi sezone, malce čez polovico rednega dela, je to zelo pomembno. Trenutno smo zadovoljni s s stvarmi, ki jih počnemo z ekipo. Seveda je še dovolj detajlov, ki jih moramo izpiliti, ampak tudi v sedanjem stanju lahko zmagujemo na tekmah.

Menim, da je v tem delu sezone že vsakomur v ekipi jasno, kakšen hokej želimo igrati in kaj želimo početi. Se pa res trenutno osredotočamo na doslednost iz dneva v dan. Želimo biti tudi bolj agresivni ter malo bolj osredotočeni na majhne podrobnosti na individualnih nivojih.

Podvprašanje: kaj pa se je zgodilo s padcem uspešnosti ob powerplayih v zadnjih tekmah? Pred tem ste bili v tej hokejski prvini izredno učinkoviti.

Ja, zanimivo je, kako se je to zgodilo. Mislim, da je nemogoče, da bi enako učinkovitost ohranili skozi vso sezono. Če pogledate povprečje v sezoni, je vse skupaj še vedno zadovoljivo. Toda na zadnjih nekaj tekmah, zlasti ko smo igrali tiste tekme z majhnim številom zadetkov, takrat so “special teams” zelo pomembni. Penalty killing nam je večinoma deloval dobro. Igra v powerplayu pa nas pač ne sme frustrirati. Fantje so stvari uspešno počeli že prej in jih spet tudi bodo. Ne vidim, da bi bil to kak poseben problem. Ampak ja, vsi se zavedamo, da mora biti powerplay bolj učinkovit, ko dobimo priložnosti. In zgodilo se bo, ne glede na to, koliko pritiskamo, govorimo, analiziramo, treniramo, ali karkoli drugega. Potreben je le en sam dober powerplay, ali pa morda malo smole na strani nasprotnika, kak odbit pak ali karkoli drugega, da nam to da, da se to spet zgodi, saj veste. Vem pa, da smo v tem delu sezone pod drobnogledom tako pri penalty killingu, kot tudi v powerplay situacijah. Torej moramo zdaj najti v določenih trenutkih boljše rešitve.

8. Kako kot trener pristopate k nihanjem v igri, ki so pogosta pri mladi ekipi?

No pa saj v ligi niti nismo najmlajša ekipa. Smo nekako v sredini po povprečni starosti, nismo ne najmlajša in ne najstarejša ekipa lige. Imamo pa zelo mlade branilce, to pa drži. Pri tem seveda izvzemam Selana. Že od začetka sem fantom povedal, da gre za proces in jim svetoval, naj si hokej jemljejo dan za dnem, tekmo za tekmo. Lahko se zgodi, da bomo izgubili. Gotovo bomo kdaj izgubili. Tudi smo. S tem se ne ubadamo preveč. Smo pa pozorni na to, kako odreagiramo na take zadeve. Z igralci govorim o tem, ali bodo šli domov potrti in razočarani, ker jim je na tekmi spodletelo, ali pa bodo do vsega skupaj pristopili razumsko in analitično ter poskušali ugotoviti, zakaj je do tega prišlo. Zanima me, če so igralci pripravljeni vložiti dodaten trud v svoje delo in najti odgovore pri sebi, tako da trenerju in drugim igralcem ne bo potrebno razlagati v čem se nek igralec lahko popravi. Seveda sem tu kot trener, da jim pri teh rečeh pomagam in svetujem, a vseeno me zanima, koliko samorefleksije premorejo. To se mi zdi pomembno. Ko tekmo izgubimo, pa je končana. Izgubimo jo zaradi naše slabe igre, zaradi dobre igre nasprotnikov, slabega izkoristka v powerplayih, zaradi kakega drugega razloga. Ni pomembno. Pomembno je, kako se odzovemo. Kaj naredimo s slabim trenutnim občutkom zdaj in kaj potem položimo na mizo v naslednjem trenutku. Smo se iz poraza pripravljeni učiti ali ne? Če se ob tem ničesar ne naučimo, potem bomo znova izgubili. Tako razmišljam.

9. Kakšne so glavne razlike, ki ste jih med finskim in slovenskim hokejem opazili v teh mesecih?

Zanimivo vprašanje. Nekaj časa sem že odsoten od finskega hokeja, tri leta se že potikam po svetu. Težko odgovorim. Najprej mi na pamet pade konkurenca za igralna mesta znotraj ekip. V splošnem je na Finskem ogromno igralcev, ki bi radi zasedli od nekoga mesto v ekipi in so za dosego tega cilja pripravljeni narediti več, kot morda kak drug igralec. To nekako določa drugačno ozračje okrog hokeja. Če nisi pripravljen narediti svojih stvari, kot bi moral, potem bo prišel nekdo drug in jih naredil. Tako da je to morda, rekel bi, največja razlika. Bi pa rekel, da sem našel podobnosti v delovni etiki. Trenutno sem trener ekipe, ki rada dela. Rada sprejema informacije in ima nekaj, čemur sledi. Moja skupina fantov rada sprejema nekaj, v kar verjame. Tudi finski hokejisti delujejo podobno, če trenerju zaupajo.

Podvprašanje: imam zanimivo vprašanje za vas v zvezi s tem. Pred kakimi 30 leti je na Jesenicah deloval ruski trener, ki je ob eni priložnosti dejal, da slovenski hokejisti niso nič slabši od ruskih. Imajo dve roki, dve nogi, drsalke, palice … Slabši naj bi bil le hokej. Zato si je zastavil za poglavitno anlogo, da izboljša hokej. Kaj menite o tem?

No, meni se to zdi precej črno-bel komentar. Če bi bil odgovor tako preprost, potem bi bil lahko kdorkoli v Evropi v vrhu v hokeju. Vendar take stvari pridejo le z leti in leti trdega dela. Tudi na Finskem se to ni zgodilo v desetih letih. Petdeset, šestdeset, sedemdeset let je trajalo delo, ki nas je pripeljalo v položaj, v katerem smo zdaj. Če pomislim na obdobje pred leti … Finci v osemdesetih in devetdesetih nismo bili med najboljšimi na svetu. Še v Evropi ne. Tako da gre za leta, bi rekel. Potem pa je tu seveda še množičnost igranja hokeja recimo v Rusiji, Kanadi, na Švedskem. Veste, tam je izbira med velikim številom igralcev vseeno drugačna, kakor v kaki manjši hokejski naciji. V Sloveniji gre mnogo otrok tudi v druge športe. Pri tem ne mislim na tiste, ki so pri dvajsetih letih preprosto prenehali z igranjem hokeja, ker v Sloveniji ni dovolj resnih klubov, pač pa tudi na tiste, ki se že v mlajših letih odločijo za druge športe. Veliko potencialno dobrih hokejistov, na primer, v Sloveniji in nekaterih drugih manjših hokejskih državah, gre v druge, tudi individualne športe. Številke so ena stvar, leta truda pa druga.

10. Kako se soočate s finančnimi omejitvami kluba pri vašem delu?

Imamo ljudi, ki morajo skrbeti za denar in vse ostalo. Moja naloga tukaj je, da se osredotočam na hokej. Iz fantov bi rad izvlekel najboljše, kar lahko naredijo na svojem področju, v hokejski igri. Osredotočamo se samo na take stvari, ostalo držimo stran od ekipe. Moramo opravljati svoje delo in to mora biti dovolj. To je tudi tisto, kar je zapisano v naših pogodbah.

Podvprašanje: če ne bi bilo omejitev in bi razmišljali o igranju v Alpski Hokejski Ligi, ali bi si za drugi del sezone želeli imeti še kako okrepitev?

Trenutno ne, zdaj sem popolnoma osredotočen na to skupino, na tisto, kar imam. Prepričan sem v fante v ekipi. Prepričan sem tudi v našo igro. Tekme so pokazale, da lahko v tej sezoni ne le izzovemo, ampak tudi premagamo vsakega nasprotnika v tej ligi. Zato je v tem pogledu vse v redu, zaupam fantom, ki jih imam na razpolago.

11. So vam iz vodstva kluba postavili kake konkretne rezultatske cilje? Kaj si sami želite doseči v tej sezoni?

Ja, seveda, s klubom smo si zastavili cilj zmagati kar največ(krat). Ne govorim o številu tekem, ki bi jih morali zmagati recimo v rednem delu sezone. Tukaj se križata dve zahtevi, kot vidim zadeve jaz: razvijati igralce in hkrati zmagati na kar največ tekmah. Ampak če gre razvoj igralcev v pravo smer, bo tudi ekipa zmagovala in takrat lahko pričakujemo neke rezultate na ledu. Osebno pa mislim, kot sva govorila že prej – ni dvoma: hočemo biti zmagovalci v vseh tekmovanjih, kjer je to mogoče. Mislim, da s tem povem vse.

Pa vseeno – so bile pred vas postavljene kake rezultatske zahteve? Ali vam je kdo recimo pred sezono rekel, poslušajte, mi si želimo vsaj polfinale. Saj sva že govorila o tem, da ste prišli v organizacijo z desetletji uspehov za seboj. Na Jesenicah si vsekakor želimo biti spet zmagovalci. Ko si enkrat prvak, želiš biti prvak ves čas. Ali so bile s strani vodstva postavljene kake tovrstne zahteve?

No, očitno je bilo, da v klubu niso bili zadovoljni z doseženim v minuli sezoni. Ne sodelovati v končnici – seveda ni bilo v redu. Prvi cilj je zato bil, naj se vrnemo na take pozicije, da bomo tam prisotni. Drugi cilj pa je bil, da spet postanemo ekipa, ki bo sposobna za najvišje dosežke v tekmovanju. Mislim, da smo že pokazali, da lahko tekmujemo z vsako ekipo v ligi, neposredno mesto v končnici pa si bomo – verjamem da – tudi priigrali.

12. Za konec pa spet vprašanje z osebno noto – kako bo vaša družina preživela prihajajoče praznične dni ob napornem tekmovalnem ritmu, ki mu bomo priča?

Odločili smo se, da bosta žena in sin do konca decembra ostala na Finskem. Predvsem zaradi tega, ker prihajamo iz domovine Božička, haha. Lažje bo sina našel tam, saj mu ne bo v ta namen potrebno hoditi vse do sem dol. Tako da bom Božič s svojimi pač preživel na spletu. Pa najbrž se bom povezal z nekaterimi drugimi fanti, ki so tukaj sami in mislim, da bomo sveti večer preživeli skupaj. Žena bo Božič preživela z njeno primarno družino.

V vsakem primeru je v prazničnem času veliko tekem ...

Je, ja. Tudi zato mislim, da je bila to najboljša odločitev. Za sina in za vse skupaj.

Okej, to je bil odličen odgovor. Kdaj pa se vam bosta sin in žena spet pridružila?

Okrog Novega leta. Videli bomo, kako bo s tem.

Še letos?

Bomo videli. Ni veliko prostih mest na letalih v novoletnem obdobju.

Prav. Hvala za čas, ki ste si ga vzeli in vse odgovore.

Enako.

Izpadlo je torej, da smo mlademu finskemu strokovnjaku zastavili precej več, kakor dvanajst vprašanj, saj so nekateri odgovori zahtevali še dodatna pojasnila. Zanimivo ob tem je, da Niko Eronen – mimogrede: pravi, da mu je težkometalna glasba blizu, posluša pa mnogo zvrsti glasbe, odvisno od razpoloženja – ni prav nič stereotipno severnjaško hladen, čeprav na klopi med tekmami morda komu deluje tako. V resnici gre za dokaj zgovornega in razmišljujočega mladega strokovnjaka. V neformalnem razgovoru nam je zaupal še nekaj zanimivosti, ki niso bile del intervjuja. Spraševali smo ga recimo po tem, ali po porazih, ki jih ekipa doživi, vse skupaj vzame racionalno (če želite: stereotipno severnjaško hladno), ali pa ga vseeno kdaj premagajo emocije. Spraševali smo ga tudi, če žena spremlja njegovo delo in uspehe aktivno, pa tudi o tem, če kdaj spremlja odzive na tekme na spletnih socialnih omrežjih …

Pravi, da je tako po porazih, kot tudi po zmagah, njegova reakcija čisto odvisna od dneva in počutja. Včasih tudi njega seveda kaka zadeva prizadene, ob kaki drugi priložnosti jo prenese lažje. Žena dokaj pozorno spremlja dogajanja in je prisotna na vseh domačih tekmah Podmežaklo. Pravi, da mu občasno postreže tudi s kakim komentarjem. Trener pa si priložnostno prebere tudi komentarje na spletu.

Tudi zato je pomembno, kak vtis podporniki, spremljevalci in tudi čisto navadni kavč strokovnjaki vrnemo trenerju, za katerega se zdi, da je res z vsem srcem odločen, da bo ekipi pomagal do kar najboljšega rezultata v aktualni sezoni.

Intervju opravil: Marko LUKAN
Naslovna fotografija: Marko LUKAN