Spet je čas za članek iz serije “Nostalgija”. Gre za – v globinah interneta izgubljen – članek iz piščevega zasebnega portala, ki ne obstaja več. Gre za reciklažo. Glede na to, da je glavni junak članka/intervjuja tudi že zgrešil “najlepše čase” hokeja na Jesenicah, pa je vseeno zanimivo prebrati, kako so se stvari spremenile na Jesenicah, pa tudi širše v slovenskem hokeju v letih od nastanka intervjuja, ki je bil prvotno objavljen  1. marca 2016, pred skoraj devetimi leti. Prav zanimivo bo spremljati komentarje bralcev in spremljevalcev jeseniškega hokeja …

———-

Fant, ki daruje svoje lase v dobrodelne namene

Priznam, da sem se kar nekaj časa spraševal, ali je moj današnji portretiranec lahko zanimiv širšemu krogu mojih bralcev. Po tehtnem pol-minutnem premisleku sem se odločil, da zadeve vseeno preveč ne bom obrnil v specifiko panožnih razmer v naši preljubi kokoški, pač pa bom s svojim gostom opravil na način, ki ga obvladam najbolje – predstavil ga bom kot človeka.

Imam se za kar za odprto osebo. Z lahkoto sprejemam drugačnosti vseh sort. Tako sem vsaj mislil. A sem se prav pri glavni zvezdi današnjega intervjuja zalotil sredi predsodka. Možak je namreč s svojo frizuro, ki sama po sebi ni čisto nič posebnega, hitro pritegnil poglede malomeščanov v mestecu, v katerem pisec teh stihov prebivam. Kraj z dolgo industrijsko in zadevno panožno tradicijo, ki jo z odliko predstavlja tudi glavni junak današnjega članka, je namreč ne ravno velik, spričo post-tranzicijskih zgodb in bede pa ga je neko drugo slo-slavno ime označilo s slabšalnim imenom – Kazahstan. Ampak vrnimo se k junakovi frizuri. Dolge lase, ki mu med “performansi” tudi tako značilno vihrajo, bi človek z nekaj domišljije lahko povezal tudi s tisto biblično zgodbo o Samsonu, ki je svojo moč izgubil po tistem, ko mu jih je je Dalila odrezala. Človek z manj domišljije, kak zahojeni rovtar, ki jih v narodu nikoli ne zmanjka, prav v teh žalostnih časih pa še posebno ponosno dvigajo glave, ali v tujem jeziku menda lažje razumljeno hillbilly, bi dolgo čupo možakarja menda lahko povezal s kako satansko zvrstjo glasbe (recimo heavy metalom, brrrr), nevarno sekto, ali pa preprosto  z nemarnostjo njenega lastnika, a se ob pogovoru z zvezdo pričujočega članka izkaže, da … da imajo moji stavki v uvodu v članek po sedem vejic, osem misli in devet smislov. Kakorkoli že, moj današnji portretiranec sliši na ime

Ime Shane Heffernan je za zdaj znano ozkemu krogu ljubiteljev hokeja v deželici, kjer je omenjeni šport v zadnjih letih v svetovnem merilu dosegal tako neverjetne uspehe, a hkrati na klubskem nivoju – v bazi, če želim zapisati nekoliko bolj učeno – padel tako nizko, kakor najbrž še ne v svoji zgodovini. Pot današnjega portretiranca do dresa ene od slovenskih ekip je bila kar zanimiva, a naj o tem in ostalih zadevah več pove sam. Pogovor sva seveda opravljala v angleškem jeziku, pri čemer sem opazil, da je moje znanje angleščine spričo neuporabe v zadnjih letih postalo nekolikanj zarjavelo. Ob oblikovanju tega članka se mi je zastavilo tudi vprašanje, ali naj v tekstu športnika tikam ali vikam, saj besedica “You” lahko pomeni oboje. Ob prvih stavkih bi seveda svoj odnos s Shane-om ocenil kot vikanje, a se je tekom pogovora izkazalo, da se s športnikom menda lahko tudi tikava, saj gre za zelo preprostega fanta. Ob koncu sem se prav iz spoštovanja do njegove preprostosti in odkritosti vseeno odločil za vikanje …

Pozdravljeni Shane! Kako je torej naneslo, da ste se znašli v Sloveniji?

Hello. Nekega dne mi je moj agent poslal sporočilo z vprašanjem, ali bi želel igrati v Sloveniji. Prej sem igral za romunski klub HSC Csikszereda, ki sicer nastopa v madžarski ligi MOL. Izkušnja od tam je zares … če povem prijazno … slaba. V ligi MOL se sicer igra dober hokej, okolje v Csikszeredi pa je popolnoma neprofesionalno. Tole, kar doživljam zdaj na Jesenicah, je v primerjavi z organiziranostjo v Romuniji pravi NHL-svet. V Csikszeredi pa je vse zelo neprofesionalno, tudi zelo koruptivno. Nikomur  od hokejistov ne bi priporočil take izkušnje. Tam sva sicer igrala z skupaj z mojim bratom, potem pa so se naju na podel način znebili. Ostali so nama dolžni na tisoče evrov.

Kako pa, da ste na koncu pristali na Jesenicah in ne pri Olimpiji?

S predsednikom Olimpije Markom Popovićem sem bil že dlje časa v kontaktu …

Oprostite ker vas prekinjam. Poznate situacijo v tivolskem klubu? Veste za težave z izplačili?

Mister Popovik je bil kar odkrit okrog tega. Povedal je, da v klubu prihaja do zamud pri plačilih, vendar mi je zagotovil, da bom sam plačan tako, kakor bi se dogovorila. Potem pa sem nekoliko razmišljal o tem, da je pred fanti le še nekaj tekem v ligi EBEL, sam pa sem rad v pogonu, rad igram. Poleg tega pa se mi ni zdelo pošteno do drugih fantov v ekipi, ki menda že mesece čakajo na svoj denar; s svojim prihodom bi najbrž zamajal ravnovesje in razmerja v ekipi. Gospod Popović je name sicer naredil dober vtis. Kaže, da svoji ekipi zares želi najboljše. Sam sem sicer prepričan, da lahko igram na EBEL nivoju.

Kar pa se Jesenic tiče – po prihodu iz Romunije sem nekaj dni prebil pri Slaviji v Zalogu. Tak je bil dogovor. Na nek način sem se prišel pokazati. Kaže, da so me poleg Olimpije spremljali tudi pri Jesenicah. Na dan, ko se je bilo potrebno odločiti o podpisu nove pogodbe (z Olimpijo), je prišla tudi ponudba Anžeta Pogačarja z Jesenic. Odločil sem se v pol ure, saj so bili ponujeni pogoji na Jesenicah boljši, poleg tega pa je ob podpisu pogodbe bilo pred moštvom še kar nekaj tekem. Mislim, da sem se odločil dobro, doslej sem z vsem zadovoljen. Obstajajo tudi neki obeti za nastopanje v ligi EBEL za prihodnjo sezono, ampak – videli bomo, kako bo s tem.

Nekoliko sem preletel vašo kariero. Igrali ste v mnogih državah, od Norveške, Nemčije, Latvije, Slovaške, Belorusije, Poljske, Romunije in zdaj Slovenije. Zdi se, da zelo radi menjate okolja. Gre morda le za mladostno raziskovanje sveta, popotovanje po Evropi?

Oh ne, svoj hokej jemljem zelo resno. Ampak življenje profesionalnega športnika se včasih pač zasuče v nepredvidene smeri. S severa Evrope imam dobre izkušnje. Organizacija je na najvišjem nivoju, plačila so dobra. V vzhodni Evropi je situacija seveda slabša, moštva so pogosto v finančnih težavah. Marsikaj sem doživel, a življenje pač teče dalje. Najslabše se mi je ponavadi godilo, ko sem pristal na ponudbo, ki je bila v tistem času pač na voljo. Ampak z zadevami za nazaj se ne obremenjujem preveč. Osredotočen sem na zdajšnje moštvo, ki bi mu rad pomagal do čim boljših rezultatov. 

Prihajate sicer iz kanadskega mesta Kitchener. Priznam, da nisem prepričan, če sem za to mesto že kdaj slišal. Ko sem iskal podatke o tem na spletu, se je izkazalo, da na območju mesta (sestavljenega sicer iz treh sestrskih krajev) živi 507.000 prebivalcev. Na Wikipedii sem našel podatek, po katerem gre za kraj, ki je okrog 100 kilometrov oddaljen od Toronta. So v Kanadi pol-milijonska mesta tako majhna, da je treba dodati razdaljo do prvega pravega mesta? Kako velik kraj je to v kanadskih razmerah?

Haha, dobro vprašanje. Seveda je v Kanadi nekaj večjih mest, ampak … tudi za Kitchener bi rekel, da je nekoliko večji kraj od povprečja. Pol milijona ljudi sicer živi v “Metropolitan Area”, kakor mi temu rečemo; na območju vseh treh združenih krajev, kakor ste pravilno ugotovili. Rekel bi, da je Kitchener ravno pravšnji – ni ne prevelik, ne premajhen. V Toronto grem rad na kak obisk, sicer pa mi velika mesta niso tako pri srcu. 

Kakšni pa so potem občutki na Jesenicah? Gre za kraj s kakimi 15.000 prebivalci …

Najprej bi rad povedal, da gre – po do sedaj videnem – za eno od najlepših dežel, v katerih sem igral. Jesenice so seveda majhen kraj, preslikano v kanadske razmere bi rekel, da gre za nekoliko večjo vas. Ampak vem, v celi vaši državi živita le dva milijona ljudi. Te stvari se mi ne zdijo pomembne. 

Kakšne pa so bile sicer vaše otroške sanje? Od kdaj igrate hokej? Ste imeli kakega znanega soigralca v mlajših letih? Kdo je vaš najljubši igralec?

Kakor vsak kanadski hokejist, sem si seveda tudi sam želel igrati v ligi NHL. Na ledu sem sicer praktično od svojega prvega rojstnega dneva, enako velja tudi za mojega leto mlajšega brata. Najin oče je imel v Kitchenerju draguljarno, tako da je bil zelo zaposlen. Midva sva vedno veliko časa posvečala hokeju, oče pa nama je pri tem nudil potrebno podporo. Od petega leta naprej sem bil vedno del organiziranega trenažnega procesa. V mlajših letih sem igral skupaj z Mike-om Hoffmanom, ki trenutno igra za Ottawa Senators-e. Tudi s centrom San Jose Sharksov Nickom Spaldingom sva trenirala skupaj. V otroških letih sem se poskušal česa naučiti tudi od igralca švicarske ekipe EHC Biel – imenuje se Ahren Spylo in je sicer nekoliko starejši od mene. Rekel bi, da je boljši od kateregakoli NHL igralca, a tako je seveda samo moje osebno mnenje. Moj najljubši igralec pa je bil vedno Pavel Bure. To je bil igralec izjemnih kvalitet; imel je hitrost, tehniko, nos za gol … res sem ga občudoval. 

Shane – kak mesec ste že v Sloveniji. Kakšna se vam kaj zdi naša hrana?

Klub mi plača kosilo v restavraciji … ne vem, če jo tule lahko reklamirava? Za zajtrk in večerjo poskrbim sam. Doslej sem jedel … kaj pa vem … same normalne stvari. Saj ne vem, če sem sploh že poskusil kako hrano, ki je tipična za Slovenijo. Ampak te reči premalo poznam. Sem pa zelo zadovoljen z ureditvijo, kakršna velja zame. 

Kaj pa kaka slovenska blagovna znamka? Bi jo znali poimenovati?

Hm, ne. Res ne, žal.

Niti slovenskega piva ne?

Ne pijem alkohola, tako da – žal ne.

Pa razlike v avtomobilih med Kanado in Slovenijo? Kakšne so? Kako pa je z zimami?

No, pri nas v Kanadi so seveda avtomobili v glavnem taki z avtomatskim menjalnikom. Ne bi sicer rekel, da takih z ročnim menjalnikom ni. Mogoče je tak recimo vsak deseti avto. Gre v večini za nemške avtomobile. 

Vi znate voziti avto z ročnim menjalnikom?

Znam. Ko sem igral v Nemčiji, smo enkrat že zaključili s sezono. Let za Kanado sem imel čez kak teden, pa sem se odločil, da grem obiskat prijatelja, ki je takrat igral na Češkem. Nemci so mi dali en njihov avto, pa sem se hitro naučil. 

Kar pa se zim tiče, sem v Kanadi doma na področju, ki sicer ni znano po ogromnih količinah snega. Je pa zelo mraz. Seveda ga zapade tudi pri nas precej, ni tako kot pri vas, kjer praktično ni zime. Se pa spomnim, da ga je zapadlo do pasu tudi tistikrat, ko sem igral na Norveškem. 

Precej omenjate tudi brata. Nekje sem prebral, da vaju znanci imenujejo Heffies. Je to vajin “brand”? Poleg tega pa bi vprašal še o vajinih težavah v Csikszeredi. Na nekem forumu sem prebral, da sta tam povzročila neke težave, potem pa preprosto izginila?

Shane-a v tem trenutku za kako kratko sekundo prešine ironičen nasmešek, vendar zbrano in umirjeno nadaljuje:

Kakor sem povedal že prej, gre v Romuniji za zelo neprofesionalno okolje. Ko se je zamenjal trener – prišel je nekdo iz Vzhodne Evrope in pripeljal s seboj svoje igralce – sva bila z bratom hitro na listi za odstrel. Na vse načine so naju provocirali, da bi sama zapustila moštvo, a sva imela pogodbi in česa takega nisva želela. Prišlo je tako daleč, da so se neki ljudje fizično spravili na naju in naju pretepli. V tako sovražnem okolju pa seveda noben igralec noče ostati. Normalno je, da vsaka stran predstavi svojo plat zgodbe, ampak taka je pač moja. Vem o čem govorim. Heffies pa naju z bratom kličejo že od malega. Saj veste, Heffernan, Heff … gre za vzdevke.

Kdo pa je boljši igralec, vi ali vaš brat?

Tudi na tem mestu se Shane-u na obrazu pojavi nasmeh, oči mu zažarijo …

Oba sva sposobna dosegati točke. Ne bi se ravno odločal o tem, kateri je boljši. Povem vam pa, da sva skupaj boljša, kakor posamezno. Pravzaprav sva skupaj prav neverjetna. Saj veste – hokej igrava skupaj že od malih nog in zelo dobro se razumeva na ledu. Dopolnjujeva se – njegova prisotnost mene dela boljšega, verjamem pa, da tudi jaz s svojo prisotnostjo pomagam k temu, da je on boljši hokejist.  

Opazoval sem vas na ledu. Zdi se, da se – kljub temu, da niste najvišji – ne bojite nikogar. Spuščate se v telesne dvoboje tudi z višjimi hokejisti od sebe …

Višina ne igra take vloge. Zelo sem močan. Že od mladinskih kategorij naprej sem dosti delal na fizični pripravi. Še sedaj sem rad vsak dan v telovadnici. Ampak fizični hokej je tako ali tako značilen za kanadske hokejiste. Sam sem prepričan vase, v svojo moč. Nikogar se ne bojim. Rekel bi, da je dobro biti kanadski hokejist. Je pa tako – tisto, kar v Evropi sodniki piskajo kot prekršek, se v Kanadi pogosto tretira pač kot bodiček. Zato moram biti tu ves čas previden.

Kako pa je z družino? Jo že imate, jo načrtujete, kako je s tem?

V Kanadi imam dekle. Ime ji je Jill in je medicinska sestra. To je v pri nas zelo spoštovan poklic. Pa tudi kar dobro plačan. 

Zakaj pa je ne pripeljete s seboj v Evropo?

Oh, tega si seveda zelo želim. Morda pa jo bom, če se vrnem na Jesenice. A o tem je seveda prezgodaj govoriti. Odvisno je od mnogo dejavnikov, tudi od tega, kako bi si Jill zapolnila čas. Zelo rada namreč opravlja svoje delo. 

Vrniva se še nekoliko k trdemu kanadskemu stilu hokeja. V kateri starosti vas tam na oni strani velike luže začnejo učiti naletov na nasprotnike?

Pri nas so tekmovanja v mlajših kategorijah organizirana za vsako provinco posebej. Zanimivo je, da pravila v vseh provincah niso enaka, tako da ne morem generalno odgovoriti na vaše vprašanje. Če se prav spomnim, so pri nas dovoljevali bodičke od dvanajstega leta dalje. Sicer pa se spomnim, da so nas najprej učili, kako se dobro zavarovati, ne pa kako “udariti”. Hokejist se mora znati zavarovati pred pakom, pred udarci, pred naleti, znati mora pravilno pasti. Veliko je tega in gre za zelo pomembne stvari!

Prej ste kot vašega najljubšega omenjali ruskega hokejista Pavla Bure-ja. Je še kdo tak, ki ste ga zelo občudovali? Kaj pa v današnjih časih, kdo je po vašem okusu? Kdo pa je po vašem mnenju najboljši na Jesenicah? 

Vedno mi je bil zelo všeč Jeremy Roenick, ki je seveda že prenehal z aktivnim igranjem hokeja. Všeč sta mi tudi Ilya Kovalchuk in Pavel Datsyuk. Občudujem igralce, ki so hitri in igrajo zelo fizično.  Sicer pa nisem toliko osredotočen na posamezne igralce. Znam uživati v dobri tekmi in spoštujem vse igralce, ki v tekmo vgradijo ves svoj trud, igrajo hitro in uživajo v bodičkih. Na Jesenicah je nekaj dobrih igralcev. Vidi se, da gre za mešanico mlajših igralcev, ki so šele na poti uveljavitve in tistih starejših, na katerih trenutno slonijo rezultati. So pa s svojimi izkušnjami prav gotovo nepogrešljiv del te ekipe. 

Kako pa je s kanadskimi ekipami in Stanley-jevim pokalom? Kako, da že toliko let pokala ne osvoji nobena od ekip iz domovine hokeja?

Pojavi se nov nasmeh na obrazu današnjega portretiranca. Tokrat se tam zadrži dlje; zdi se, da je reakcija spontana …

Mislim, da liga NHL sploh ne potrebuje zmagovalne ekipe iz Kanade. Vse skupaj je pač narejeno tako, da prinaša čim več denarja. V Kanadi so dvorane v vsakem primeru polne, pa četudi ekipam že desetletja ne gre po željah. Poleg tega pa je težko osvojiti pokal Lorda Stanley-ja, če je v ligi le sedem kanadskih ekip. Že verjetnostni izračun pove, da bo 23 ameriških ekip lažje in bolj pogosto osvajalo pokal. Poleg tega pa Američani vlagajo bistveno več denarja. Bi bilo pa seveda lepo pokal spet pozdraviti v domovini. 

Za katero ekipo pa stiskate pesti v ligi NHL?

Nimam najljubše ekipe. Kaj pa vem, menda v meni še vedno tli nekaj razočaranja, ker sem bil prezrt. Ampak vsaka stvar je za nekaj dobra, ne želim godrnjati okrog tega. 

Kako pa je s treniranjem otrok v Kanadi? Kako je to organizirano?

Če nekoliko pretiravam, tam vsak otrok poskuša trenirati hokej. Pred vsako sezono je organiziran kamp, v katerem se preverijo otrokove sposobnosti in znanje. Otroci že pri petih, šestih letih igrajo t.i. Host League (ligo za začetnike). Potem pa se otroke nekako pri osmih letih starosti razvrsti v tri kategorije. V najvišji so seveda tisti, ki pokažejo največ. Sledijo tisti, ki jim znanje še nekoliko šepa, v zadnji kategoriji pa so tisti, ki hokeja ne jemljejo prav resno in igrajo bolj za zabavo. Za vsako od teh kategorij je organizirano posebno tekmovanje, otroci pa lahko med sezono tudi napredujejo v višjo kategorijo. No, ali pa nazadujejo. Odvisno od okoliščin, potreb moštev in … na žalost prihaja tudi do tega … angažmaja staršev. Hokej je namreč postal velik posel in seveda si vsak starš prizadeva, da bi uspelo prav njegovemu otroku. Sicer pa so organizirana tekmovanja za vsako starostno kategorijo po letnikih rojstva. Mladinski hokej je v Kanadi zelo popularen. 

Koliko ljudi pa si ogleda mladinske tekme?

V Kitchenerju imamo mladinsko ekipo, ki se imenuje Kitchener Rangers in nastopa v Junior League. Dvorana ima kapaciteto kakih 7500 mest in je vsakič razprodana. 

Shane Heffernan pogleda skozi okno novinarske kabine, v kateri sva med pogovorom sedela in pravi:

Ja, bo kar držalo. Dvorana Rangersov je nekoliko večja, kakor tale, v kateri sva trenutno. Kakih 60 km oddaljeni od Kitchenerja v isti ligi nastopajo tudi London Knights, ki imajo dvorano za 10.000 ljudi. Tudi tista je redno polna. 

Uff Shane, saj me ne hecate? Pri nas si tekme mladincev ogledajo le starši in par deklet …

Resno povem. Mlade igralce je treba podpirati in spoštovati njihov trud. Kako pa se bo mladinec sicer razvil v vrhunskega hokejista brez občutka podpore lokalnega okolja? Polna dvorana je nekaj najlepšega, kar se mlademu hokejistu lahko zgodi.

Shane – povejte, kakšna se vam zdijo pa dekleta v Sloveniji?

Kaj pa vem, nisem bil pozoren. Ne vem koliko jih doslej nisem srečeval. Pa saj ne čutim te potrebe, zelo pogrešam svoje dekle. Ampak če že vprašate – dekleta pri vas na prvi vtis delujejo zelo prijetno. Česa več pa res ne morem povedati.

Kakšni pa so sicer vaši hokejski načrti v Sloveniji? Kakšne načrte so vam predstavili na Jesenicah? Koliko so ti realni?

Slišal sem za napovedi pred sezono. Ampak v tem trenutku je sezona v zaključni fazi, mene pa ni bilo zraven od začetka. Zato težko govorim o ciljih, ki so jih na Jesenicah imeli pred mojim prihodom. Vidim pa, da je ekipa osvojila tretje mesto v rednem delu tekmovanja, torej neke osnove za dober rezultat so. Vsaka končnica je sicer neko posebno dogajanje, v katerem si hitro izločen, če se ne sestavijo prav vsi potrebni koščki mozaika. Trenutno se kar mučimo s Kitzbühelom in neprimerno bi bilo pogledovati proti ciljni črti, če pa smo šele v prvih metrih teka. Kar se tiče mene, želim igrati svoj najboljši hokej in pomagati moštvu k zmagam. Tako je moje razmišljanje. Imam seveda tudi osebne cilje, a jih vedno zadržim zase, oziroma jih delim le z najbližjimi. 

Je pa tako – vsak dan pridem v dvorano Podmežaklo in opazujem ogromni pano s fotografijo lanskega zmagoslavja fantov v državnem prvenstvu. A veste, tudi sam bi šel rad domov z zlato medaljo okrog vratu. Dolgo že nisem osvojil česa in verjamem, da sem prišel v pravo okolje za tak dosežek. Koliko je realno vse skupaj? Vem, da Olimpija nastopa v ligi višje, tako da ne gre za preprost dosežek. Za ponovitev česa takega se bo potrebno presneto potruditi. No, jaz sem pripravljen.

Kako sicer gledate na hokej – bolj kot na zabavo, ali kot službo?

Zaradi tega, ker igram hokej, sem si v Kanadi kupil hišo – kaj mislite, kako jemljem vse skupaj? (smeh) Zelo se trudim ostati v formi. Veliko delam z utežmi. Ampak saj se človek pri delu, ki ga ima rad in ga opravlja dobro – prav gotovo tudi zabava. Jaz zelo rad opravljam svoj posel. Svoje delo rad opravim čim bolj profesionalno. Za čisto zabavo pa poleti sodelujem v Summer league (poletna liga, op.p.) v Kanadi, kjer skupaj igramo tako profesionalci, kakor rekreativci, pa NHL-ovci in podobno. Tam sem bil tudi že vratar. Zelo dobro je biti kdaj na ledu tudi popolnoma za zabavo.

Kakšne zahteve pa so pred vas postavili v vodstvu kluba?

No, o podrobnostih ne bom govoril. Pogodba za naslednjo sezono je še vprašljiva, smo se pa o tem seveda tudi že pogovarjali. V vodstvu želijo, da sem med petimi najučinkovitejšimi igralci, povem le toliko. Verjamem, da sem tega sposoben. 

Kako pa ste zadovoljni z nastanitvijo in ostalim, kar vam nudijo na Jesenicah?

Zaenkrat nimam nobenih pripomb. Vse je v najlepšem redu. 

Poznate sicer kakega hokejista z Jesenic, ki mu je uspelo v svetu?

Seveda poznam Anžeta Kopitarja. 

Pa veste, da so na zadnjih Olimpijskih igrah v Sočiju slovensko reprezentanco v večini sestavljali fantje, ki so se hokeja naučili v dvorani Podmežaklo, ali pa se v njej dokončno uveljavili? Veste, da so slovenski hokejski reprezentantje v Sočiju igrali v četrtfinalu?

Resno? Tega nisem vedel. To je fantastično! Dobro se mi zdi, da sem tukaj, to je vse, kar lahko rečem. Vem sicer, da je nekaj let nazaj prišlo do kolapsa in da se zadeve šele postavljajo nazaj v prave tirnice. Ampak sem vesel, če pri tem lahko pomagam, to že lahko rečem. 

Pa reciva za konec še kako o vaši pričeski. Kaj sporočate z njo?

Ne bi rekel, da kaj posebnega sporočam. Večkrat si pustim rasti dolge lase, potem pa si jih postrižem na kratko in jih darujem organizacijam, ki pomagajo obolelim za raznimi vrstami raka. Pri zdravljenju – kakor gotovo veste – prihaja do obsevanj, ljudem izpadejo lasje itd. Morda pa na ta način lahko komu pomagam, da se počuti bolje.

Čas se nama je nekako v tej fazi pogovora iztekel. Prepričan sem, da bi s Shaneom lahko klepetal še dolgo časa, saj se je izkazalo, da gre za zelo preprostega fanta. Hokejist z one strani luže, ki stoji z nogama trdno na tleh, je spoštljiv do vsakogar in nima večvrednostnega občutka, je v dolinici med Mežaklo in Karavankami prav gotovo nekaj, česar domačini niso vajeni. V preteklosti so namreč imeli opravka s hokejisti, ki so se obnašali, kakor da bi prišli na konec sveta domorodce poučevati o najhitrejši moštveni igri na svetu, ob tem pa so se s svojimi nekulturnimi izpadi na veke vekov zapisali v kolektivni spomin ljubiteljev hokeja pod Alpami. V negativnem smislu seveda. Kolikor sem spoznal svojega tokratnega sogovornika, pa v tem primeru prav gotovo ne gre za podobno osebo. Prav nasprotno – Shane je prijeten fant, zanimiv sogovornik in predvsem dober hokejist.

Čisto ob koncu pa bi se za prispevane fotografije zahvalil še Sari Ros in Domnu Jančiču.

Tak je bil najin intervju s Shaneom Heffernanom leta 2016. Pozorni poznavalci jeseniškega hokeja vedo, kako je šla naprej Shaneova zgodba na Jesenicah. Sam sem z možakom občasno še vedno v (spletnem) kontaktu, zanimivo pa je, da sem ga nekega davnega leta pomagal tudi seliti, saj je stanoval v bloku neposredno zraven tistega, kjer sem takrat bival tudi spodaj podpisani. Kakšen pa se vam, dragi bralci, zdi intervju? Kakšen je vaš spomin na bojevitega Kanadčana? Koliko so se stvari v tem času spremenile v jeseniškem in slovenskem hokeju? Na bolje? Na slabše?

Avtor: Marko LUKAN