Kakor že nekaj ponedeljkov, tudi tokrat priložnostno objavljamo del časopisnih prispevkov iz preteklosti. Tokrat se – povsem naključno – v zapisu dotikamo sezone 1991-1992. V slikovnem gradivu objavljamo tudi moštvo za sezono, ki je sledila, torej 1992-1993. Dobesedni prepis (pravzaprav bi mu morali reči – pretipk) članka, tudi z nekaterimi napakami, je namreč vzet iz priloge Gorenjskega glasa Acroni JESENICE, v kateri je poglavitna tema sezona 1992-1993, mi pa na vpogled dajemo refleksijo na sezono pred tem, ko so Jeseničani osvojili prvi naslov državnih prvakov v samostojni Sloveniji. Avtor članka žal ni podpisan.
Naj vam gre v slast!
———-
BOGATA BERA LANSKE SEZONE
Uspešen nastop v alpski ligi in osvojitev 24. oziroma prve slovenske zvezdice – to sta bila prva temeljna cilja pred začetkom lanske sezone za moštvo Acroni Jesenice. Kot vemo, so naši fantje v rdečih dresih vse zastavljeno tudi izpolnili.
Že začetek je bil imeniten. Le malokdo lahko pozabi tisto sijajno uvodno predstavo alpske lige v Podmežakli z Bolzanom 8:3. Tudi pozneje v tem tekmovanju ni manjkalo vrhunskih tekem, jeseniško moštvo pa je z dobrimi igrami nenehno držalo stik z vrhom. Ob koncu se “železarjem” sicer ni uspelo uvrstiti na finalni turnir, a pohval za dobro igro, kar potrjuje tudi visoko povprečje gledalcev doma 3.500, je bilo veliko. Pod vodstvom strokovnjaka iz SND, Vladimirja Krikunova se je mlajši del ekipe Bešlagić, Kalan, Omerzel, S. Pretnar, Jug in še kdo dobro ujel s prekaljenimi “mački” ledene ploskve v Podmežakli Mlinarec, Pajič, Šuvak, C. Pretnar. “Srednja generacija” Kopitar, A. Razinger, M. Smolej je odigrala eno izmed najboljših sezon, delež “SND-četverke” Borisov, Varnavski, Varjanov, Povečerovski je bil po pričakovanjih visok.
V domačem prvenstvu je zavoljo pomanjkanja kakovostnih tekem forma moštva padla. Toda tudi tu je bil v primerjavi z eno sezono prej napredek ekipe očiten. Če ne drugje, je bilo to vidno v tradicionalnih derbijih z Olimpijo, ki so bili izredno izenačeni v sezoni 90/91 pa je bila tehtnica močno nagnjena v prid zeleno – belih. Pa ni bila težava le v pomanjkanju kakovostnih tekem. Pol sezone je zaradi hude poškodbe zamudil reprezentant Marjan Kozar, potem nas je vse globoko pretresla smrt našega “trobentača” Francija Koširja, treba se je bilo bojevati z “veljaki” iz manjših klubov, takoj po začetku finalnih obračunov v končnici za naslov prvaka pa nov šok. Našega mladega branilca Aleša Kalana ni več med nami. Toda hokejisti se niso predali. Veliki finale so igrali zanj in tudi uspeli. Fantom, ki so se tako imenitno borili v lanski sezoni, kaže še enkrat čestitati in se ozreti na novo sezono. Ta se je namreč že začela!
V istem časopisu je bil del vsebine namenjen tudi navijačem, zapis pa je bil naslednji:
———-
“RED STEELERSI” SO SE ODLIČNO IZKAZALI
Vidno vlogo so v lanski sezoni odigrali tudi navijači. O njih smo na straneh našega in vašega časopisa že pisali, prav pa je pred novo sezono še enkrat napisati kakšno besedo o njih, saj imajo veliko zaslug za zvezdico. Brez njih namreč hokej ne bi bil hokej.
Jesenice so včasih slovele po zelo bučni in zvesti publiki v dvorani Podmežakla. Naš kraj je pravi fenomen, saj se je ob ledeni ploskvi zbralo tudi po šest ali sedem tisoč privržencev. Seveda pa tu niso bili le Jeseničani, na tekme so prihajali gledalci iz Škofje Loke, Komende, Zasavja, Primorske, Novega mesta in še od kod. V zadnjih letih pa so se navijači kar malo razvadili in tistega bučnega vzdušja je bilo v Podmežakli vse manj. Da pa ne bi bilo na navijaški “stari tribuni” vse tiho, so letos poskrbeli “Red Steelersi”. Skupina petdesetih fantov, večinoma z Jesenic, je našim hokejistom stala vedno ob strani. S svojimi bobni, šali in glasnim navijanjem, v katerem prav nič ne zaostajajo za vse bolj številnimi navijaškimi skupinami na Slovenskem (te so večinoma ob nogometnih igriščih) je “nosila” igralce. Odlikovali so se tudi s športnim navijanjem, incidentov v Podmežakli ni bilo. Občasna pretepanja z večnimi tekmeci iz Ljubljane pa kaže pripisati tradicionalni navijaški razgretosti; vemo pa tudi, da jedra “Steelersov” incidenti ne zanimajo, saj si želijo dobrega navijanja in zmag vseh jeseniških hokejistov. Za drugo sezono pripravljajo še več. Nameravajo narediti kakšen nov transparent (kot je to bilo na šesti finalni tekmi) želijo si, da bi občasno prižgali kakšno baklo, kot to počenjajo povsod po Evropi. Prav hokejisti Acroni Jesenic so bili nad takšnim navijanjem v Milanu in Asiagu navdušeni. “Red Steelers” na pravi poti ste, le tako naprej!
———-
Zanimivo, mar ne, kako se časi in nekateri standardi spreminjajo. Z njimi pa vsekakor tudi vsi mi, ki – eni bolj, drugi manj – zvesto spremljamo dogodivščine hokejistov iz železarskega kraja. Ker … saj veste:
ENA EKIPA – ENO
Članek pripravil: Marko LUKAN
