Strast, ki premika gore: navijači Hajduka in jeseniški hokej

Dolgo je tlela ideja, hkrati z njo pa tudi želja pisca teh vrstic, da bi v isti članek nekako uvrstil dve na videz nepovezani strasti. V svetu športa namreč obstajajo fenomeni, ki presegajo meje običajnega. Eden takšnih je nedvomno navijaška kultura nogometnega kluba Hajduk Split. Kljub pomanjkanju večjih uspehov v zadnjih desetletjih ostaja ljubezen do belih majic iz Dalmacije neomajna, kar predstavlja fascinanten družbeni pojav. Kako vse skupaj spraviti v kontekst s hokejskimi Jesenicami? Berite dalje …

Hajduk Split: več kot le nogometni klub

Hajduk Split, ustanovljen leta 1911, je sinonim za dalmatinski nogomet. Čeprav klub ni osvojil hrvaškega prvenstva od leta 2005, ostaja njegova priljubljenost na vrtoglavi ravni. Stadion Poljud, zgrajen za Mediteranske igre leta 1979, je kljub svoji zastarelosti še vedno epicenter nogometnega navdušenja v regiji.

Statistike obiskanosti tekem Hajduka so osupljive. V sezoni 2023/2024 je povprečna obiskanost domačih tekem presegla 16.000 gledalcev, kar predstavlja več kot 45% zasedenost stadiona Poljud, ki se – odkar so na večjem delu tribun sedeži – ponaša s 35.000 mesti za gledalce. Ob derbi tekmah in evropskih nastopih se ta številka pogosto povzpne nad 30.000, kar pomeni skoraj polno zasedenost.

Še bolj fascinantno je dejstvo, da podpora Hajduku sega daleč preko meja Splita. Po vsej Dalmaciji, od Zadra do Dubrovnika, od otokov do zaledja, živijo ljudje, ki živijo in dihajo za svoj ljubljeni klub. Nenazadnje je splitski nogometni kolektiv od nekdaj imel množično navijaško podporo tudi v Sloveniji in prav gotovo ni čisto neznano dejstvo, da njegove tekme še dandanes obiskuje tudi kar nekaj ljudi povezanih z jeseniškim hokejem. In če dokončamo misel – Hajduk ima navijače na vsej teritoriji bivše države, znani pa so tudi na pol nori primeri navijačev z vsega sveta. Splitska navijaška skupina Torcida, ustanovljena leta 1950 in znana kot najstarejša organizirana navijaška skupina v Evropi, je simbol te brezpogojne podpore.

Življenje navijačev Hajduka je prepleteno s klubom na način, ki ga je težko razumeti zunanjim opazovalcem, zgosti pa se v dalmatinskem reku: “Tuđi čovik nikad neće znati …“. Ljudje širom Dalmacije načrtujejo svoje življenje okoli tekem, se združujejo v navijaška društva in prenašajo ljubezen do kluba iz generacije v generacijo. Ni neobičajno, da celotne družine potujejo na gostovanja, pri čemer včasih prevozijo na stotine kilometrov, da bi podprli svoje ljubljence.

Fenomen, ki kljubuje logiki

Kar naredi fenomen Hajduka še bolj fascinanten, je dejstvo, da se ta strast ohranja kljub dolgoletnemu pomanjkanju večjih uspehov. V času, ko mnogi klubi izgubljajo podporo ob slabših rezultatih, Hajduk ostaja svetel primer lojalnosti navijačev.

Ta fenomen lahko deloma pripišemo globoki povezanosti kluba z dalmatinsko identiteto. Hajduk ni le nogometni klub – je simbol regionalnega ponosa, tradicije in skupnosti. V svetu, ki se hitro spreminja, predstavlja Hajduk stalnico, nekaj, na kar se lahko ljudje zanesejo in s čimer se lahko poistovetijo.

Hajduk v popularni kulturi

Vpliv Hajduka sega daleč preko nogometnih igrišč in je vtkan globoko v tkivo dalmatinske in hrvaške popularne kulture. Klub je postal neizbrisen del lokalnega in nacionalnega imaginarija, prisoten v glasbi, filmu in vsakdanjem življenju.

Na glasbeni sceni je Hajduk postal navdih za številne pesmi, od tradicionalnih dalmatinskih klap do sodobnega rocka in hip-hopa. Obstaja na desetine pesmi posvečenih splitskemu nogometnemu klubu in ljubezni do le-tega, pogosto so zapete v značilnem dalmatinskem dialektu. Krivico bi delali mnogim, če bi jih ne omenili, zato na tem mestu omenimo le nekaj najbolj popularnih in značilnih: legendarni Oliver Dragojević je svojo pesem naslovil preprosto “Hajdučka” in z njo izrazil ljubezen do belih dresov. Navijači imajo zelo radi tudi pesem, ki jo je pel Vinko Coce “Kada umren umotan u bilo“, legendarna je tudi pesem Dubrovačkih trubadurjev “Bili su bili vrhovi planina.”  Pokojni Denis Strize je v imenu navijaške skupine Torcida posnel navijaško pesem “Zbog jedne jubavi“. Tudi legendarni Mišo Kovač je v prepevu svojega starega hita s pomočjo Saše Antića iz skupine The Beat Fleet posnel navijaško “Ja ne mogu drugo nego da ga volin“. Tudi – pogojno rečeno – mlajše generacije umetnikov, kot je Alen Nižetić s pesmijo “Dalmacijo“, ki je – ko jo zapoje ves stadion Poljud – postala prava atrakcija na družabnih omrežjih, nadaljujejo to tradicijo.

V filmski industriji je Hajduk prav tako pustil svoj pečat. Dokumentarnih filmov o ponosu Dalmacije se najbrž niti prešteti ne da, starejšim ljubiteljem pa se je prav gotovo v neizbrisni pečat vtisnila serija “Velo misto” z Borisom Dvornikom v glavni vlogi. Serija, ki se sicer dotika raznih področij življenja v Splitu, neizbrisno prikazuje tudi strast in predanost navijačev, nepozaben pa je odgovor prej omenjenega na ugotovitev:

“Krepa je balun, raspa se ‘Ajduk …”
“Jeli? Raspast se može Austrija, krepat moredu svi kralji i carevi, ma Ajduk će ostat’.”

Verjamemo, da naši bralci prevoda ne potrebujejo.

Hajduk je postal tudi del vsakdanjega življenja in urbane legende. Znana je šala, da v Splitu obstajajo le tri gotove stvari: smrt, davki in ljubezen do Hajduka. Klub je prisoten na grafitih po vsem mestu, na majicah, ki jih nosijo tako mladi kot stari, in v neštetih anekdotah in zgodbah, ki se prenašajo iz generacije v generacijo.

Ta vseprisotnost v popularni kulturi dodatno utrjuje položaj Hajduka kot več kot le nogometnega kluba. Je kulturna institucija, simbol regionalnega ponosa in identitete, ki presega meje športa in postaja del kolektivnega spomina in folklore celotne regije.

Pogled proti severu: jeseniški hokejski klub

Ko obrnemo pogled proti severozahodu Slovenije, naletimo na zgodbo, ki je v mnogih pogledih drugačna, a hkrati presenetljivo podobna. Hokejski klub Jesenice, nekoč ponos slovenskega športa, se v zadnjih letih sooča s težkimi izzivi.

Jeseniški hokej ima bogato zgodovino, ki sega v leto 1948. V svojih zlatih letih je klub dominiral v jugoslovanskem hokeju in bil stalni udeleženec evropskih tekmovanj. Dvorana Podmežakla je bila trdnjava, polna strastnih navijačev, ki so ustvarjali vzdušje, primerljivo z največjimi hokejskimi narodi.

Zadnja leta pa so prinesla težke čase. Finančne težave, pomanjkanje sponzorjev in odhod ključnih igralcev so pahnili klub v krizo. Obisk tekem se je drastično zmanjšal, javnost, politika in sponzorji pa so postopoma obrnili hrbet nekoč tako ljubljenemu klubu. Mimogrede – ne tako davno nazaj, je bil predhodnik današnjega kluba izbran za najuglednejši slovenski športni kolektiv …

Primerjava in razmislek

Ko primerjamo ti dve zgodbi, ne moremo mimo očitnih razlik. Medtem ko navijači Hajduka kljub pomanjkanju uspehov ostajajo zvesti in številčni, se zdi, da je jeseniški hokej izgubil svojo nekdanjo podporo. Zakaj takšna razlika?

Del odgovora lahko najdemo v širšem kontekstu. Nogomet v Dalmaciji ni le šport, je način življenja, skorajda religija. Tradicija navijanja se prenaša iz roda v rod, ne glede na rezultate. Po drugi strani je hokej na Jesenicah, čeprav globoko zakoreninjen v lokalni identiteti, vendarle nišni šport v slovenskem kontekstu.

Vendar pa to ne pomeni, da je zgodba jeseniškega hokeja končana. Nasprotno, morda je zdaj čas za novo poglavje. Strast in predanost, ki jo kažejo navijači Hajduka, lahko služijo kot navdih. Morda je čas, da se Jeseničani in celotna Gorenjska spomnijo, kaj je nekoč pomenil hokejski klub za njihovo skupnost … če širše navijačev iz Slovenije niti ne omenjamo. Hmm, vseeno jih dajmo – še kdo pomni t.i. “Tolminske puntarje”? Navijače iz Tržiča? Pa avtobuse navijačev z Dolenjske in množičen obisk kurentov?

Moč rivalstva

Še ena presenetljiva podobnost med Hajdukom in jeseniškim hokejskim klubom se kaže v vlogi rivalstva s tradicionalnimi nasprotniki. Za Hajduk je to zagrebški Dinamo, za Jesenice pa neka ljubljanska ekipa. V obeh primerih ta rivalstva presegajo običajne športne okvire in postajajo simbol širših družbenih in regionalnih razlik.

Ključen element teh rivalstev je tudi ogromna razlika v finančni moči. Dinamo Zagreb in ljubljanski zeleni imata znatno večje proračune in finančne zmogljivosti v primerjavi s Hajdukom in jeseniškim klubom. Ta finančni prepad se odraža v možnosti privabljanja in ohranjanja vrhunskih igralcev, vlaganja v infrastrukturo in mladinske programe ter v sposobnosti konkuriranja na mednarodnem nivoju.

Hajduk, kljub dolgoletnemu pomanjkanju večjih uspehov in finančnemu zaostanku za Dinamom, pogosto najde tolažbo in zagon v zmagah proti bogatejšemu rivalu. Te zmage, čeprav redke v primerjavi s serijskimi naslovi hrvaškega prvaka, ki jih osvaja Dinamo, in njegovimi uspehi v mednarodnih tekmovanjih, za navijače Hajduka pomenijo več kot le tri točke. Predstavljajo zmago “juga” nad “severom”, Dalmacije nad kontinentalno Hrvaško, in vsaj za kratek čas zasenčijo vse druge težave kluba, vključno s finančnimi omejitvami.

Podobno dinamiko lahko opazimo v slovenskem hokeju. Čeprav je jeseniški klub v zadnjih letih izgubil svojo nekdanjo moč in slavo, soočajoč se s hudimi finančnimi težavami, medtem ko finančno stabilnejši Ljubljančani osvajajo naslove in predstavljajo Slovenijo v močnejših mednarodnih ligah, vsaka zmaga Jesenic proti večnemu rivalu iz prestolnice še vedno vzbudi evforijo med navijači in obudi spomine na slavne čase. Te tekme postanejo več kot le športni dogodek – so manifestacija lokalnega ponosa in identitete, ki presega finančne omejitve.

Ta fenomen kaže na globoko psihološko in sociološko dimenzijo športa. Za navijače obeh klubov zmage proti glavnemu rivalu, čeprav redke in dosežene kljub veliki razliki v finančnih zmožnostih, služijo kot potrditev njihove identitete in vrednosti. Omogočajo jim, da vsaj za trenutek pozabijo na težave svojega kluba in se osredotočijo na tisto, kar je v športu najpomembnejše – strast, ponos in občutek pripadnosti.

Obenem pa ta rivalstva kažejo tudi na potencial za oživitev obeh klubov, glavnih junakov današnjega članka. Tako kot ena zmaga proti finančno močnejšemu Dinamu lahko vzdigne moralo celega Splita, bi lahko tudi posamezni uspehi jeseniškega hokeja proti bolje stoječi Olimpiji ponovno vzbudili zanimanje javnosti in sponzorjev. V tem smislu rivalstvo ni le izziv, ampak tudi priložnost za ponovno vzpostavitev nekdanje slave in pomena obeh klubov v njihovih lokalnih skupnostih in širše, kljub očitnim finančnim preprekam.

Pogled v prihodnost

Nostalgija po zlatih časih jeseniškega hokeja ne sme biti le grenko-sladek spomin, temveč iskra, ki bo ponovno zanetila plamen podpore. Tako kot Dalmatinci stojijo za Hajdukom v dobrem in slabem, je morda čas, da se tudi podporniki jeseniškega hokeja ponovno zberejo in dokažejo, da tradicija in strast lahko premagata vse ovire.

Zgodba Hajduka nas uči, da resnična ljubezen do kluba presega trenutne rezultate. Je nekaj, kar je globoko zakoreninjeno v srcih ljudi, nekaj, kar daje smisel in identiteto celotni regiji. In čeprav se zdi, da je jeseniški hokej trenutno na tankem ledu, ima vse sestavine za ponovno vstajenje.

Morda je zdaj čas, da se Jesenice in celotna Gorenjska spomnijo na svojo bogato hokejsko dediščino. Morda je čas, da se spomnijo tistih zimskih večerov, ko je bila Podmežakla središče sveta, ko so se pisale legende in ko je bila vsaka zmaga razlog za praznovanje celega mesta, regije in celotne Slovenije z izjemo neke kotline.

Ne pustimo, da ugasne plamen jeseniškega hokeja. S skupnimi močmi, s strastjo in predanostjo, lahko klub ponovno postavimo tja, kamor sodi – med zvezde slovenskega in evropskega hokeja. Kajti kot nas uči zgodba Hajduka, prava ljubezen do kluba nikoli ne umre – le čaka na pravi trenutek, da ponovno zažari v vsem svojem sijaju.

Pred jutrišnjim začetkom sezone pa lahko zakličemo le še:

ENA EKIPA – ENO SRCE!

OPOMBE:
 – vir naslovne fotografije: KLIK
 – avtor teksta: Marko LUKAN